Dialog s starši kot osnova za pomoč otroku s posebnimi potrebami

(Pišeta: Katarina Leban Škoda in Ana Bogdan Zupančič) Pri poklicu pedagoga, učitelja je eden od zahtevnejših izzivov dialog z vsemi vpletenimi v vzgojno-izobraževalnem procesu, predvsem s starši. Učitelj se kot partner v dialogu s starši znajde v za marsikoga stresni vlogi, saj se mora pokazati kot človek, kot osebnost in ne le strokovnjak na svojem področju ne glede na to, kdo je njegov sogovornik. V prispevku bova avtorici na konkretnem primeru šolske prakse, kjer se pri dečku kažejo težave na vedenjskem in čustvenem področju, skušali prikazati nemoč, ki jo doživljamo strokovni delavci šole, ker ne uspemo vzpostaviti konstruktivnega dialoga s starši. Izpostavili bova možnosti šole za ravnanje v otrokovo korist ob prepoznavanju njegovih težav. Kakšne so ovire, na katere naletimo, če starši teh istih težav ne prepoznajo? Kakšna je učiteljeva možnost, ko se sreča s takimi starši? Kakšna orodja ima na voljo? Na koga se lahko obrne? 1. OPIS KONKRETNEGA PRIMERA (soočanje šole s konkretnim primerom) Deček obiskuje zadnjo triado osnovne šole in se sooča z učnimi težavami ter težavami vedenja in čustvovanja. Je živahen in igriv deček. Zanima ga streljanje (športna panoga). Učitelji pri njem opažajo težave s pozornostjo. Pri pouku težko ohranja pozornost. Pogosto se spakuje, dela grimase in uporablja otročji govor, opažamo, da to vedenje izbere predvsem takrat, kadar je od njega zahtevano pravo šolsko delo ali je soočen s kršenjem šolskih pravil. Njegova delovna in učna storilnost je precej nizka, med poukom pogosto ne zapisuje, včasih zvezkov sploh ne odpre. Največ težav ima s pisanjem, tudi bere nerad. Deček bi potreboval zaupno osebo, ki bi mu pomagala pri soočanju z intenzivnimi čustvi – jeza, bes in...

Ne smemo izgubiti realizma!

(Petra Mlakar) Pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v običajne šole je pomemben socialni kapital, ki ga pridobijo, a treba je paziti tudi na njihova doživljanja učnih (ne)uspehov Univerzalnih rešitev pri izobraževanju otrok s posebnimi potrebami ni, ugotavlja sodelujoča na enem od učiteljskih spletnih forumov, na katerem učitelji in svetovalni delavci delijo svoje izkušnje iz prakse. O konkretnih primerih raje govorijo anonimno. Pišejo o otrocih, ki se sošolcem, učiteljem in staršem zdijo moteči, saj se jim je treba ves čas prilagajati. In hkrati o deklici z downovim sindromom, ki s pomočjo močne zavzetosti staršev izvrstno napreduje v običajnem razredu, kjer je med sošolci dobro sprejeta.”Niso dovolj le želja in hotenje in občutek za nekoga. Treba je tudi znati pristopiti. In če ne zaleže ena metoda, je treba ubrati drugo, poiskati tretjo… Pri tem pa upoštevati še vse druge otroke, ki imajo tudi svoje posebnosti, čeprav niso v košu posebnih potreb,” je delo v takšnem razredu opisala druga učiteljica. Med otroke s posebnimi potrebami spadajo vsi tisti, ki pri vzgoji in izobraževanju potrebujejo različne oblike pomoči. Pri nas jih je, tako kot drugod po svetu, od 20 do 25 odstotkov, pojasnjuje profesor na koprski pedagoški fakulteti in vodja skupine, ki je opravila prvo analizo vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami v Sloveniji, dr. Božidar Opara. Med seboj so si zelo različni, tako po težavah kot po oblikah in obsegu pomoči, ki jo potrebujejo. Inkluzivna paradigma, torej vključevanje otrok v skupno šolo, v posebne oblike ali šole pa le takrat, kadar je strokovno dokazano, da je za otroka to najbolje, pri nas prevladuje poldrugo desetletje. Vendar za uspeh nujno potrebuje...