Med doslednostjo in odgovornostjo

(Piše: Mojca Grešak)   Mama se je z osemletnim sinom odpravila na izlet v bližnje hribovje. Že doma je vrgla v avto palice, čeprav jih fant ni hotel. »Za vsak slučaj, kaj pa če si premisli,« je pomislila, kot pač vse skrbne mamice na tem svetu rade pomislimo. Ob vznožju hriba mu jih je ponovno ponudila in mali jih je tokrat sprejel. Na poti navzdol pa jih na lepem ni več hotel nositi, češ da jih itak ni hotel vzeti s sabo. Začel je jokati, kričati in cepetati, mamo pa zmerjati, zakaj da ga je prisilila, da mora nositi gor in dol te »butaste palice«… Kako reagirati?   a) »DOSLEDNA« različica: »Ne, sam si jih vzel in jih boš sam tudi nosil!« Bolj ko je mama to poudarjala, bolj je deček postajal besen. »Ne bom več poslušala, kako se mi dereš na ušesa! Lahko pa palice pustiš tukaj – jih bo pač vzel kdo, ki jih bo znal ceniti.« Dečku rešitev seveda ni dišala in je še močneje jokal in besnel. Mati se je počutila nemočno, bila je jezna, otrok pa tudi. Bil je enako prepričan v svoj prav kot mama in oba sta vztrajala pri svojem. Mati je želela biti »dosledna« z namenom, da bi se otrok naučil sprejemati posledice svojih odločitev. Otrok pa je bil – v nejasnem dvomu, ali je to sploh res bila njegova izbira – zvest svojim občutkom, ki jih pri svojih letih ni znal izraziti z besedami.   b) ODGOVORNA različica: Mama bi lahko počepnila k njemu in ga vprašala: »Kaj te tako jezi? To, da moraš nositi palice tudi navzdol, ali to,...