O postavljanju mej

Naši otroci in naši bližnji po svoje doživljajo ljubezen, ki jo čutimo do njih – njihovo občutenje je odvisno od tega, kako jim jo izkazujemo. Vsi pa smo si enaki v tem, da se ne počutimo ljubljeni, kadar drugi ne spoštujejo naših osebnih mej. MOČ IN ODGOVORNOST Pomembno je osvetliti psihološko moč staršev. Biološka dediščina določa otrokov spol, telesno zgradbo, nekatere nepravilnosti, videz, delno tudi njegov značaj. Otrokova osebnost, njegovo dojemanje samega sebe, sposobnost uporabljati svojo pamet in sposobnost živeti in delati z drugimi pa bodo odvisni od tega, kako bodo odrasli z njim ravnali. V vseh odnosih med odraslimi in otroki so za kakovost interakcije odgovorni samo starši. Odgovornosti za kakovost interakcije ni mogoče prepustiti otrokom, niti je z njimi deliti. Ne zato, ker so starši starejši, ampak predvsem zato, ker otrok ne more prevzeti takšne odgovornosti. Otroci lahko sodelujejo in odločajo, kaj bo družina jedla za večerjo, ne morejo pa biti odgovorni za razpoloženje med večerjo. Otroci lahko sodelujejo pri odločanju, kje bo družina praznovala božič, ne morejo pa biti odgovorni za to, kako se bo družina imela med božičnimi prazniki. Starši radi sprejemajo odgovornost, kadar je razpoloženje v družini dobro, in se je odrekajo, kadar je slabo. Ko interakcija med odraslimi in otroki ne deluje, kot bi bilo treba, starši (vzgojitelji in učitelji) krivdo pripisujejo otrokom. To ni le neodgovorno, to je tudi neetično, saj v otroku ubija občutek lastne vrednosti in prepričanje, da je njegovo življenje dragoceno. Rešitev ni v tem, da začnejo starši krivdo pripisovati sebi. To ne koristi nikomur. Edina rešitev je, da starši prevzamejo odgovornost za to, kar se je pravkar zgodilo...

Postavite meje

Starševstvo je pomembna in odgovorna naloga, h kateri sodi najtežja naloga, imenovana vzgoja. Starši se sprašujemo, kako vzgajati, kako postavite meje … Kako postaviti meje otroku? »Tako, da jo postavimo okoli sebe in ne okoli otroka.« Starševstvo je pomembna in odgovorna naloga, h kateri sodi najtežja naloga, imenovana vzgoja. Starši se sprašujemo, kako vzgajati, kaj je prav in kaj ne. Najti moramo ravnotežje. Otroku ne smemo vedno vsega dovoliti, vendar pa ne smemo biti pretirano omejujoči, znati moramo postaviti prave meje. O postavljanju meja smo se pogovarjali s Simono Iglič, voditeljico seminarjev, starševskih skupin in predavateljico Familylab-a. Kaj so meje? So to sporočila s strani staršev ali drugih odraslih oseb o tem, katerih pravil se je treba držati in kakšna so pričakovanja do otrok? Kako bi vi definirali meje? »Meje so sporočila, ja. So tanka in občutljiva (spremenljiva, fluidna) linija, ki ločuje oziroma označuje, kje se konča posameznikova zmožnost SODELOVATI z drugimi in se začne skrb ZASE – za svojo notranjost; potrebe, želje, vrednote. Kadar smo v sozvočju z drugimi, namreč ni potrebe po postavljanju meja. Meja se zavemo šele, ko jih nekdo prekorači. Meje pomagajo definirati posameznikov JAZ; njegov začetek, konec in še marsikaj vmes.« Kaj menite o preizkušanju meja? Otroci znajo biti pri tem sila vztrajni; kričijo, cepetajo itd. »Vsi ljudje preizkušamo meje drug drugega in jih na ta način pomagamo zaznavati, oblikovati in nenazadnje tudi definirati. Odrasli pri tem nismo dosti drugačni od otrok. Otroci resda to počnejo bolj naglas (s kričanjem, jokom, cepetanjem), a mnogokrat smo starši tisti, ki smo nevede prekoračili mejo svojega otroka. Otroci že od rojstva zaznavajo svoje meje. Čutijo, kdaj so...