Ekstra intro

Zadnjič sem nekje brala članek o introvertirancih. Ena od značilnosti je, kako druženje vpliva nanje. Ekstravertirancem druženje in ljudje dajejo energijo, introvertirancem jo druženje pobira. Lahko se družijo, lahko jim je fajn, lahko jim je res super, ampak na koncu dneva je energije manj, ne več. Trenutno je tako obdobje, ko še posebej uživam v miru. Ko na poti domov ugotavljam, da mi je čisto luštno v pisarni ob sedmih zvečer, ko ni več nikogar tam in da bi bila še kar v službi. Ko pridem domov in na vratih zamenjam z dragim, ki se je ravnokar odpravil peljat ven psa, ki ga imamo v varstvu. Da imam lahko še pol ure časa samo zase. Ko zvečer kar sedim na kavču in upam, da se bosta mulčka enkrat čudežno sama spomnila, da sta zaspana, se oblekla v pižamo in si prebrala pravljico in šla spat. Pa sta super luštna in fajn zadnje čase, nič ne tečnarita, nič kaj posebno zahtevna nista, sploh se nimam kaj pritoževati. Samo … Evo, nimam energije. Ne morem se družit. Mir rabim. Mogoče zima tako vpliva name, mogoče bi morala biti medved … Ne vem … V bistvu bi jim za en teden ušla, nekam v hribe, v kočico s kaminom in kupom knjig. A so to sploh filingi, ki jih mami lahko na glas prizna?  Sabina Adanič...

Jok za lahko noč

(Piše: Simona Iglič)   Vsi novopečeni starši se prej ali slej znajdemo v položaju, ko otrok zvečer joče in noče zaspati sam. Nekateri težko pustimo otroka jokati, ker čutimo, da bi raje ravnali drugače; drugi niti ne, saj verjamemo, da nas bo otrok začel »vrteti okoli prsta«, če bomo popustili. Odlično izhodišče za reševanje kakršnihkoli dilem je, da se vprašamo, kaj čutimo v zvezi z določenim vprašanjem, ki se nam poraja. Potem hitro vemo, kaj je za nas prav in kaj ne. Otroci pa so mojstri v izražanju tistega, kar čutijo. Tako npr. petletna deklica zvečer potoži mamici, da jo je strah spati sama v svoji sobi. Deklica si je izbrala ta argument zato, ker je vedela, da se bo mama za trenutek odzvala nanj. Vse ostalo ne bo delovalo. Toda ko se mama zave, da ne gre za strah (deklica namreč že leto dni sama zaspi v temi in gre ponoči tudi sama v temi na stranišče; poleg tega tudi ne pove, česa konkretno jo je tisti trenutek strah), obsodi hčerko, da jo izkorišča. Obenem se mama ustraši, da se bo to ponavljalo tudi v prihodnje. Večerni trenutki, ko otroci zaspijo, pa so ji še kako dragoceni! A deklica ni imela v mislih tega, da bi mami odvzela »prosti« del večera. Preprosto je uporabila »dogovorjeni signal« za to, da bi bila uslišana. Kaj je bil pravi razlog, da se je deklica tisti večer hotela pocrkljati pri mami, bo ostalo skrito. Morda jo je samo pogrešala, morda si je želela tolažbe po napornem dnevu, ali pa jo je zadaj grizla skrb, ker je slišala, da se starša prepirata in...

Lepši svet se začne v lastnem domu

(Piše: Karolina Radovanovič)   Včasih se starši o svojih otrocih pogovarjajo na način, kot bi tekmovali med seboj na temo »čigav otrok je hujši«: »Tako mi gre na živce, samo po mobitelu čveka in ždi pred računalnikom!« »Popolnoma neodgovorna in sebična je, niti smeti se ji ne ljubi odnesti v kanto!« »Tako je len, da se mi meša! Knjige niti odprl ne bo, pa če mu stokrat rečem …« Sodobno pritoževanje čez otroke se začne že zgodaj. Že dojenčki se nekaterim staršem zdijo sitni, ker ponoči ne spijo. Malčki dostikrat ‘nič ne jejo’, za nekatere pa so ‘premalo socializirani’. Predšolski otroci ‘izsiljujejo in iščejo pozornost’ in so tako ali tako preveč živahni. Tam nekje do najstništva otroci že pogrnejo na celi črti in marsikateri njihov korak v smeri osamosvajanja je pospremljen z očitki in izgubo zaupanja. Zakaj je tako popularno črniti svoje otroke pred drugimi? Se na ta način starši medsebojno potolažijo, da se ne čutijo osamljene, če otrok ne izpolnjuje njihovih pričakovanj? Morda gre za še eno disciplino nacionalnega športa, ko je lažje jamrati čez druge (državo, politike, delodajalce, nogometne sodnike, sosede itd.), kot prevzeti odgovornost za svoje življenje? Če ne znamo poskrbeti zase, je najbolj udobno za svoje slabo počutje okriviti drugega. Otroci tako hitro postanejo tarča naše slabe volje. Najhujši strup za otrokovo samospoštovanje je občutek, da je staršem v breme. Vsaka beseda in celo misel, ki rabi temu, da otroka ocenjujemo in primerjamo kot predmet, pekoče zaboli. Tudi če otrok tega ne pokaže – ali kadar mislimo, da nas ne sliši, ne razume, in celo kadar spi – s tem zastrupljamo svoj odnos z otrokom...

Pulover je tisto, kar mora otrok obleči, kadar mamo zebe

 (Piše: Karolina Radovanovič) Šaljiva izjava, ki pa žal izhaja iz še kako resničnega vsakdanjika. Podobno bi lahko rekli: »Kosilo je tisto, kar mora otrok pojesti, ko je starš lačen.« Na forumih se nešteto mamic pritožuje, da njihov otrok »čisto nič ne jé«, ali pa iščejo recepte, kako prepričati otroka, da se mora (bolj) obleči. Pri tem je zanimivo, da niti malo ne dvomijo o pravilnosti svojih domnev – seveda, starši najbolje vejo, kdaj je njihov otrok lačen in kdaj ga zebe. Ali res? Res je odgovornost staršev, da poskrbijo za potrebe svojih otrok, torej potrebe po hrani, varnosti, negi, ljubezni, toploti idr. Ta odgovornost izhaja iz tega, da otrok nima niti možnosti niti dovolj izkušenj, da bi znal poskrbeti zase. Kar pa ne pomeni, da ni sposoben čutiti, ali je lačen ali premražen. Vsak otrok se rodi s sposobnostjo odlično zaznavati svoje potrebe. Hkrati ga je narava obdarovala s sposobnostjo, da svoje potrebe izrazi, in zato že novorojenček joka, kadar nekaj potrebuje. Starši smo tu zato, da se odzovemo na njegov jok in mu priskrbimo, kar mu manjka – naj bo to mleko, mir, stimulacija, ustrezna temperatura itn. Tega se starši v prvih mesecih otrokovega življenja do neke mere celo zavedajo, kasneje pa se pogosto izkaže, da prenehajo zaupati, da jim bo otrok sporočil svoje potrebe, in ga rajši začnejo poučevati, kako se »v resnici« počuti. Tako ga oblačijo po svojih merilih, ne glede na to, da je otrok pod številnimi sloji oblek na telesu ves preznojen. Vztrajajo, da mora jesti, pa čeprav pred njihovimi očmi vse izbruha. Marsikje še danes posegajo po poniževalnih metodah sedenja za mizo, dokler...

Kako reči NE: 5 smernic, ki vam bodo v pomoč

(Piše: Karolina Radovanovič) 1. Ne enačite »neja« z ne-ljubeznijo V odnosih pogosto (še posebno so k temu nagnjene ženske) doživljamo »ne« kot nasprotje ljubezni, torej kot zavrnitev, pomanjkanje skrbi in predanosti. Starši se včasih čutijo nespoštovane ob otrokovem »ne«. Toda zavedati se je treba, da takrat, ko nekomu izrečemo »ne«, dejansko sebi rečemo »ja«. Torej ne gre za ne-ljubezen do drugega, temveč za ljubezen do sebe, ko moramo upoštevati sebe, torej spoštovati svoje meje, potrebe in vrednote. 2. Bodite osebni Otroci veliko raje in hitreje upoštevajo starše, če se vedemo kot resnične osebe, ki imajo svoje vrednote in načela, kot pa če se nemočno opiramo na običajna suhoparna in neosebna pravila tipa »to se ne dela,« ali »to ni lepo« in podobno. Naj bo torej naša govorica jasna, neposredna in osebna: »Nočem, da ješ sladkarije pred kosilom.« »Hočem, da si greš umit zobe.« »Ni mi všeč, da me porivaš. Nehaj.« 3. Sprejmite otrokova čustva Ko otroku zavrnete neko željo in mu, recimo, odrečete sladkarije pred kosilom, ne pričakujte, da bo otrok takoj razumel vaše vedenje in razloge zanj. Za to ima premalo izkušenj. Je pa upravičen do čustev in občutkov, ki ga spričo okoliščin navdajo. Lahko da bo jezen ali zelo žalosten, saj si je res močno želel tistega mamljivega bonbona. Ne zamerite mu njegovih čustev, temveč dovolite, da jih izrazi. Predvsem pa jih ne jemljite osebno! 4. Dajte otroku čas, da obžaluje svojo neizpolnjeno željo Koliko časa otrok potrebuje, da se sprijazni z dejstvom, da ne bo dobil bonbona, je odvisno od več dejavnikov. Če ga boste prepričevali, da je to zanj dobro, vas bo prepričeval nazaj s...