Lepši svet se začne v lastnem domu

(Piše: Karolina Radovanovič)   Včasih se starši o svojih otrocih pogovarjajo na način, kot bi tekmovali med seboj na temo »čigav otrok je hujši«: »Tako mi gre na živce, samo po mobitelu čveka in ždi pred računalnikom!« »Popolnoma neodgovorna in sebična je, niti smeti se ji ne ljubi odnesti v kanto!« »Tako je len, da se mi meša! Knjige niti odprl ne bo, pa če mu stokrat rečem …« Sodobno pritoževanje čez otroke se začne že zgodaj. Že dojenčki se nekaterim staršem zdijo sitni, ker ponoči ne spijo. Malčki dostikrat ‘nič ne jejo’, za nekatere pa so ‘premalo socializirani’. Predšolski otroci ‘izsiljujejo in iščejo pozornost’ in so tako ali tako preveč živahni. Tam nekje do najstništva otroci že pogrnejo na celi črti in marsikateri njihov korak v smeri osamosvajanja je pospremljen z očitki in izgubo zaupanja. Zakaj je tako popularno črniti svoje otroke pred drugimi? Se na ta način starši medsebojno potolažijo, da se ne čutijo osamljene, če otrok ne izpolnjuje njihovih pričakovanj? Morda gre za še eno disciplino nacionalnega športa, ko je lažje jamrati čez druge (državo, politike, delodajalce, nogometne sodnike, sosede itd.), kot prevzeti odgovornost za svoje življenje? Če ne znamo poskrbeti zase, je najbolj udobno za svoje slabo počutje okriviti drugega. Otroci tako hitro postanejo tarča naše slabe volje. Najhujši strup za otrokovo samospoštovanje je občutek, da je staršem v breme. Vsaka beseda in celo misel, ki rabi temu, da otroka ocenjujemo in primerjamo kot predmet, pekoče zaboli. Tudi če otrok tega ne pokaže – ali kadar mislimo, da nas ne sliši, ne razume, in celo kadar spi – s tem zastrupljamo svoj odnos z otrokom...

Potreba otrok po pozornosti

Včasih uporabljamo besedo »pozornost« v pozitivnem smislu, včasih v negativnem. Kadar mislimo na nekaj negativnega, mislimo na ekstremno potrebo po pozornosti ali pa na nezmožnost posvečanja pozornosti drugim. Včasih spet govorimo o povsem temeljnih potrebah otrok (ali ljudi) po tem da so »videni«, da so »uzrti«. Kaj točno mislimo s tem? Kdaj je otrokova želja po pozornosti odraz utemeljenih eksistencialnih potreb in kdaj izraz nezdrave potrebe po tem, da mora biti v središču dogajanja? Vsi poznamo izjave, kakršne so: Otroci potrebujejo veliko pozornosti. Saj noče nič drugega kot malo pozornosti. To počne samo zato, ker išče pozornost. Danes so otroci deležni preveč pozornosti. Otroci našega časa hočejo biti ves čas v središču dogajanja. Kar zadeva pozornost – ali, rečeno drugače, »zanimanje« drugih – imamo ljudje zelo različne potrebe. Nekaterim bolj prija samota, spet drugi so bolj družabni. Vsem pa je skupno to, da potrebujemo druge, da so »priča« našemu življenju. Potrebujemo nekoga, ki opazi, da smo zamenjali pričesko, da smo veseli ali žalostni, da potrebujemo mir ali da smo družabno razpoloženi. Vsi imamo isto potrebo po tem, da bi bili »uzrti« s strani vsaj nekoga. Ko se počutim »uzrtega«, občutim, da nekdo vidi onkraj moje »fasade« – da me vidi takšnega, kakršen sem v resnici. To pomeni, da se je moral nekdo zanimati zame do te mere, da se je potrudil »uzreti« me takšnega, kakršen sem onkraj svojega vihravega, pretirano energičnega, ekstrovertiranega vedenja. Človekova potreba po tem, da je opažen, obstaja, odkar obstaja človek, sorazmerno novo pa je, da to potrebo zdaj obravnavamo tudi v vzgoji in pedagogiki. Tako je med drugim zato, ker smo v zadnjih štiridesetih, petdesetih...