Divje jutro

Začeli sva divje. Ob 8h zjutraj je hotela sladoled, jaz sem rekla ne, ona je padla ven, kot ne pomnim kdaj. Čisto nesorazmerno z dejansko situacijo. Kričanje, metanje po tleh, zraven se je še tamali odločil, da bo pomagal s ‘Hocem led!’. Na silo je hotela odpreti zmrzovalnik, jaz sem jo po prstih, ona me je odrinila in hotela ugriznit, jaz sem jo prijela in odnesla v drugo sobo. Vpila je, da sem obljubila, jaz sem trdila, da nisem, vmes je bilo ‘prosim mami, lepo prosim’, in takoj zatem kričanje. Potem sem zagrozila, da bom vrgla sladoled stran in ga do poletja ni, potem nama je dragi obema razložil, da obe izsiljujeva … In smo se uspeli celo spokat v avto. Tu se je vpitje ‘Obljuba je obljuba!’ nadaljevalo, jaz sem vpila nazaj, da nisem nič obljubila. Pa da bova najprej odpeljali bratca v vrtec, da se malo pomiri. Spet napaka – ‘NEEEEEE njega najprej, mene najprej!!!’ Mala, ne morem te take peljat v vrtec. Ustavim avto ob robu ceste, odpnem pas, se obrnem nazaj. ‘Hej. Poglej me. Poglej me v učke. Za hip se umiri. Lahko obrnemo in te peljem v vrtec. Lahko pa najprej peljeva brata, midve pa greva na kavo in sok. Mislim, da obe rabiva 5 minut. Ampak ti se odloči.’ Tišina. Čisto potiho: ‘Na sok.’ OK, odloživa malega, ki je tudi čisto zblojen od divjega začetka dneva in greva v bližnjo gostilno. Kot da bi vedeli, kaj rabita dve babnici, ki sta vstali z levo nogo – prijazen natakar, luštna postrežba, noro dobra kava in dvakrat prinešen toast, ker se jim je prvi malo...

Postavljena pred izbiro …

Danes je bila moja še ne petletnica postavljena pred izbiro. Iti na izlet z vlakom, o čemer sanja že celo leto in me vsaj enkrat na teden sprašuje, kdaj bomo že šli. Ali – dežurstvo v vrtcu. Saj veste, pripravljanje krožnikov, pomivanje mize, te stvari. Meni je bilo popolnoma jasno, kaj bo izbrala: izlet s frendi, bratcem, na vlak, na pico, vse dobro na kupu. Tudi njej je bilo popolnoma jasno, kaj bo izbrala. Dežurstvo. … In potem meni ni bilo nič več jasno. Nekaj sem jo še prepričevala in spraševala, če je prepričana, ampak je bilo očitno, da se je odločila. In sva odpeljali najprej bratca na železniško postajo. Skupaj smo čakali na vlak in se vmes dogovarjali, da bomo izlet ponovili. Ona je dodala, da ponovimo takrat, ko ne bo dežurna in ko ne bo bolna. Med potjo v vrtec mi ni dalo miru: ‘Kako pa to, da si se odločila za vrtec?’ ‘Ker sem tako dolgo čakala, da bom dežurna in vsi so že bili in ker hočem.’ ‘Pa saj si na izlet z vlakom tudi dolgo čakala?’ ‘Ja, ampak dežurstvo sem bolj čakala.’ Potem je še spraševala, če grejo za cel dan na izlet, pa kam grejo, in komentirala, kako lep vlak je bil in da hoče, da gre bratec tudi zraven, ko bomo ponovili izlet … Ampak niti v enem trenutku ni bilo videti, da bi ji bilo žal za njeno odločitev. Kaj me v bistvu pri vsej stvari ‘muči’? Mislim, kaj sem se danes zjutraj naučila? Da ima očitno moja draga še ne petletnica v glavi svoj lasten svet, svoje lastne želje in...

Tudi očetje se morajo vključiti v vzgojo

Danski družinski terapevt in javni govorec Jesper Juul je že desetletja eden vodilnih avtorjev o vzgoji otrok. Njegova najbolj znana knjiga je Kompetentni otrok, ki je prevedena v 13 jezikov in je bila prodana v več kot 250.000 izvodih. Ob izidu njegovega najnovejšega dela Mož in oče – knjiga zate, smo se z njim pogovarjali o najprimernejši vzgoji otrok. Z Jesperjem Juulom se je pogovarjala Klavdija Štajdohar (BabyBook, december 2012)   Nam lahko za začetek poveste, kakšna je vloga očeta in matere v času zgodnjega starševstva? In kaj je dobra mama in kaj dober oče? Ne uporabljam izrazov dobri očetje in dobre mame. Če sem prisiljen, uporabljam izraze dovolj dobra mama in dovolj dober oče. Če govorimo o zgodnjem (starševstvu), o prvih letih, vemo, da je pomembno, da sta otroku na voljo oba starša. Star mit pravi, da je mati najpomembnejša. Ampak vse naše raziskave so pokazale, da če ima otrok izbiro, bo izbral oba in ne bo dal prednosti nobenemu. To je z otrokovega stališča. Če gledamo s stališča očeta, je nagnjen k temu, da se poveže z otrokom in otrok z njim. To se mora zgoditi v prvih treh, štirih letih ali pa do tega nikoli ne pride. Za opisati je to zelo zahteven proces, ampak pogosto imajo mame, kot rečemo, svoje otroke »pod kožo«, imajo radarski sistem, ki jim pove, kaj potrebuje otrok. Očetje tega nimajo. Ena najpomembnejših stvari, ki jih očetje in mame lahko naredijo, je, da v prvem letu in pol zagotovijo, da oče dobi čim več priložnosti, da je sam z otrokom. Ker če nisi resnično sam z otrokom, če nisi prepuščen svojim čutom, nikoli...

Reci oprosti!

(Simona Iglič) Z mlado študentko, takšno, ki veliko vidi in zadosti opazi, se pogovarjava o otrocih. Pa o tem, kako smešno je, da odrasli otroke silimo, da se opravičijo, ko npr. udarijo ali uščipnejo prijateljčka. Kot da bi ta srednje dolga beseda imela kak večji pomen za kateregakoli udeleženca prepira, razen za razsodnika – se pravi odraslega. Pa vendar, mlado dekle vseeno vztraja in pravi, da »žrtvi« pa morda pomaga, ko sliši, da je nekomu žal, da mu je hudo storil. Pa ne vem, če je ravno tako.Mislim, da je prizadetemu otroku veliko bolj mar, da nekdo prizna njegove občutke nemoči, bolečine in morda povratne jeze, kot pa da se ubada z napadalčevim občutkom obžalovanja, ki ga ta tako ali tako po vseh naravnih zakonih ni sposoben razviti tja do 7, 8 leta. Vsaj ne tistega pristnega, ki prihaja iz duše; zaradi številnih izkušenj in naravnega socialnega učenja. Če ste kdaj natančno opazovali napadenega otroka in njegov izraz na obrazu; ste verjetno zasledili, da mu je pravzaprav močno hudo; ko mora njegov prijateljček poslušati kritike in graje, ker je storil nekaj, kar on – ki jih je sicer dobil po buči, prav dobro razume. Recimo to, kako težko je »ne udariti« nekoga, ki ti je vzel igračko, če si star dve leti in se moraš ves čas boriti za stvari. Primer: Ko sva bili s sestro majhni in mi je kdaj pa kdaj ponagajala, in to tako močno, da je vmes posegla mama, sem sama med tem, ko je mama kregala sestro, vedno vpila: Mami pusti jo, pusti jo! Tako veliko mero empatije premorejo otroci, od rojstva naprej. A...

Otroci ne ubogajo in to nas bega

(Simona Iglič) Današnji otroci ne ubogajo več kot nekoč in to odrasle bega. Sprašujemo se, zakaj je tako, ko pa vendar toliko naredimo zanje. Kar naenkrat je logika – več ko daš, manj dobiš. Včasih so otroci do starosti 14, 15 let slepo ubogali starše, danes pa se mimogrede zgodi, da petletnica med poletnim dopustom reče mami: »Domov grem, da veš! Samo do tja, kjer pelje trajekt, me pospremi.« Dobro je, da nas bega to otroško “nesodelovanje”, saj to pomeni, da nam je vsaj malo že jasno, kako je z ubogljivostjo, le ubesediti še ne znamo, zakaj so današnji otroci tako samosvoji in zakaj se »jezikava puberteta« začne že v predšolskem obdobju. Otrok ne manipulira Primer: trinajstmesečna nečakinja se je zvečer z očkom odpravljala spat. Mamica je bila odsotna, zato je večerni ritual opravil očka. Ko je bila deklica že v postelji, se je začela pritoževati in kazati, da želi vstati. Očka jo je dvignil v naročje in sledil njenim »navodilom«. Malčica ga je s prstkom usmerila k predalniku. Tam je pokazala na čistilne robčke, potegnila enega ven in si z njim začela čistiti roke in obraz. Nato je pozvala očka, naj on nadaljuje s tem opravilom, ki ga je očitno pozabil narediti (kot je kasneje izvedel od partnerke). Ko je očka z robčki temeljito očistil deklico, je ta zaspala.Kako hitro bi bil lahko scenarij te večerne zgodbe drugačen in pospremljen z besedami, da deklica preizkuša meje, manipulira z mano, poskuša, če ji bo pri meni uspelo ostati dlje budna, in podobno, kar si še lahko izmislimo odrasli. V resnici pa je deklica izredno natančno sledila »maminim pravilom« in...