Zakaj je šola “beda”

Otroku slikamo šolo kot prostor, kjer bo luštno, kjer se bodo učili zanimive stvari, spoznali nove prijateljčke, učiteljice bodo krasne in vse bo super. A take šole ni. “Otrokom ne predstavljajte šole kot nekaj drugega, kar realno je. V šoli se bo dogajalo kaj zabavnega in družabnega, ampak bo tudi in predvsem delo,” staršem pred vstopom otrok v šolo na srce polaga Darja Barborič Vesel, socialna pedagoginja z dolgoletnimi izkušnjami dela z otroci in družinami v šoli ter kot svetovalka pri Familylabu. Otrokom navadno rečemo: “Zdaj si velik, greš v šolo, nekaj novega bo prišlo”, kar je po besedah Barborič Veselove primeren odziv, saj predstavlja vstop v šolo prehod v novo obdobje, na kar so otroci ponosni. Težava nastopi, ko predstavimo otroku šolo kot prijetno institucijo, kar pa to nujno ni. “To je podobno kot prikazovanje zakonskega razmerja kot končnega produkta neskončne romantične ljubezni, kjer bo vse samo še lepše.” Prav tako ni primerno, da otroka strašimo z besedami: “Zdaj se začenja resno delo, konec je igre in veselja“. Tudi to ni realno, veliko bo treba sedeti in delati, se bo pa otrok marsikaj novega naučil in marsikaj novega počel,” razlaga Barborič Veselova.“Seveda bo še vedno veliko zabave, a se bo ta počasi umikala v popoldanski čas, kot je pri odraslih ljudeh.” Za prvošolčke je najbolj težko, da morajo sedeti Prehod iz šole v vrtec se pozna tudi po drugačni retoriki, ko učitelji govorijo, da je nek otrok priden, da dobro dela, kar je pogosto v nasprotju s predstavami staršev, ki so razočarani, ko ugotovijo, da šola ni takšna, kot so si predstavljali. “Šola je sistem, tako pri nas,...

Vodstvo in moč

Jesper Juul   Kot družinski terapevt pogosto srečujem ljudi, ki za večino konfliktov v družini krivijo strukture moči in boj za oblast. Čeprav sam moči ne bi hotel pripisovati tako osrednjega pomena, pa vendarle ni dvoma, da igra prav moč v družini veliko vlogo, in sicer tako za tiste, ki jo imajo v rokah, kot za tiste, ki so ji podrejeni. Ker vsaka družina potrebuje vodstvo in ker vodstvo samo po sebi nujno zahteva določeno moč, se mi zdi smiselno, da se enkrat temeljiteje spoznamo s pojmom moči in si ogledamo nekaj zgodovinskih dejstev, ki jim lahko pripišemo odgovornost za to, da se danes toliko ljudi boji vodstvene vloge v družini. Govorimo lahko o dveh vrstah moči. O moči posameznika nad lastnim življenjem in o moči nad življenjem drugih. Prva moč odločilno vpliva na kakovost našega življenja. Če imamo občutek, da na določene okoliščine nimamo nobenega vpliva, trpimo. Posameznik je lahko – hote ali nehote – reduciran na vlogo žrtve, in prav ta vloga najbolj ovira blagor in zdravje posameznika. Zaradi svoje preteklosti imamo različne predispozicije, zato se na vlogo žrtve tudi različno odzivamo. Nekateri so imeli v otroštvu toliko pozitivne spodbude, da v odrasli dobi za nobeno ceno ne bodo pristali na vlogo žrtve, medtem ko so drugi doživljali take izkušnje, da so danes negotovi in nemočni, če od njih pričakujemo, da sprejemajo odločitve in  odgovornost za svoje življenje. Spet tretje pa so v otroštvu tako zatirali, da so pozneje postali t. i. kljubovalci, ki rinejo z glavo skozi zid in vsemu in vsakomur rečejo ne, pa vendar ne zmorejo z vsem srcem sprejeti ne sebe in ne...

Ko gre mama v porodnišnico

(Darja Barborič Vesel) Odhod v porodnišnico je stresen dogodek; ne le za nosečnico, tudi za družino in njene najmlajše člane. Na to, da nas nekaj časa ne bo doma, jih je treba pripraviti. Otrok, ki že nekaj časa hodi v vrtec ali je v varstvu kje drugje, že razume, da to, da nekoga ne vidi, še ne pomeni, da ga ni več. Razume, da bo mama prišla nazaj, kljub temu pa mu moramo to večkrat potrpežljivo razložiti. OČKA OSTANE SAM Rojstvo otroka je poseben dogodek, zato je smiselno tiste dni, ko sta mamica in dojenček še v porodnišnici, sprostiti opravkov. To seveda zahteva načrtovanje, a se obnese. Partner lahko poskusi službeno delo organizirati tako, da bo popoldne čim prej prost; da lahko tiste dni, ko je sam z otroki, počne tudi kaj posebnega. Da bodo sicer kratki obiski v porodnišnici prijetni, ne zgolj eden izmed dogodkov v prepolnem urniku. Naj imajo otroci čas mamici narisati risbice in razmisliti o stvareh, ki se v družini dogajajo. Nič ni narobe, če takrat starejši sorojenci »prešpricajo« kakšno popoldansko dejavnost in skupaj z očkom skuhajo prav posebno kosilo za prav poseben dan. Ali pa gredo skupaj v drogerijo po nujne malenkosti, ki jih je naročila mamica. Morda lahko po svoji izbiri izdelajo ali kupijo tudi kakšno darilce za dojenčka. To so noči, ko se lahko starejši otrok celo noč stiska k očetu, namesto k mami. Naši dve veliki sestrici sta noči, ko sva bili z dojenčico v porodnišnici, prespali v veliki, zakonski postelji, kar je bil zanju dogodek, vreden mamine odsotnosti. OČKA, ATI, TATI Morda je koristno mamino odsotnost še v času nosečnosti...

ZGOŠČENO: “Družine z najstniki – ko vzgoja odpove”

(odlomki in citati iz istoimenske knjige) O ZAUPANJU: Zaupanje namreč ne pomeni, da bi morali otroci narediti vse tisto, kar se staršem zdi prav, in opustiti vse, kar se zdi staršem neprimerno. Zaupanje, ki ga najstniki tako zelo potrebujejo od svojih staršev, je prepričanje, da bodo njihovi otroci naredili po svojih najboljših močeh vse, da bi postali taki, kakršni bi radi bili. In sicer na temeljih, ki so jih zgradili skupaj s svojimi starši, vrtcem, šolo, sorodniki in prijatelji. In sicer s kartami, ki jim jih je življenje položilo v roke. * * * * * Lahko zaupate, da: … se vaš najstnik ne bo mogel upreti nekaterim skušnjavam in bo doživel nekaj bolečih izkušenj; … si bo vaš otrok aktivno prizadeval za to, da si bo razjasnil svoj odnos do naslednjih stvari: do alkohola, hašiša oziroma morebitnih drugih drog, do seksa, pornografije in zaljubljenosti. … bo začel razlikovati, o katerih stvareh se bo pogovarjal s starši in o katerih z vrstniki. … bo vse, kar bo naredil v naslednjih letih, naredil zase – in ne proti vam staršem. * * * * * Tako kot vsi drugi najstniki lahko vaša hčerka vse stori sama, vendar pri tem ne bi smela biti osamljena. In bolj kot kdajkoli potrebuje zdaj vašo brezpogojno ljubezen in vaše zaupanje. Ne tako zaupanje, da bo postala taka, kot ste si od nekdaj predstavljali, temveč zaupanje v to, da bo dala vse od sebe, da postane v redu človek. To pomeni, da mora slediti svojemu notranjemu glasu in da bo zato morala nujno sprejeti vrsto odločitev, ki morda ne bodo ravno razumne, zaradi katerih pa...

Biti z najstnico

(Ksenja Kos) Ko pomislim na svojo starejšo hčer, mi srce prične hitreje utripati. Štirinajstletnica je pravi izziv. Verjetno imam podoben občutek kot večina staršev, ko rečem, da je zrasla čez noč. Že kot otrok je bila dinamična, odprta in razigrana, mnogokrat je stopala v vlogo vodje v skupini. Vedela je, kaj hoče, in znala je povedati tako, da je zadovoljila svoje želje. Že takrat sem se spraševala, kakšen bo najin odnos, ko postane najstnica. Glave si nisem vnaprej polnila s strahovi, raje sem uživala v skupnih trenutkih.Prišel je čas najstništva. Še vedno uživam! Včasih se zazrem vanjo in skozi misli se popeljem od začetka do današnjih dni najinega skupnega poznanstva. Dober odnos sva zgradili. Pri tem sva bili kreativni in iskrivi. Gradili sva ga celih štirinajst let in danes lahko zadovoljno uživava sadove sodelovanja. Pred nekaj dnevi me je pričela pripravljati na pomemben pogovor, kot ga je sama poimenovala. Bila sem radovedna in nestrpna, a sem se odločila počakati. Vsake toliko časa je poskusila priti z besedo na dan, a nekako ni prišlo do resnejšega pogovora. Počasi so kapljale informacije z njene strani in razbrala sem, da želi prespati pri prijatelju, kjer bi imeli rojstnodnevno zabavo. Uf! Velik zalogaj zame. Zadnje čase ima prošnje, ki so zame čisto nova izkušnja. Vedela je, da mora dati čas predvsem meni. To novo obdobje v najinem odnosu se je začelo s prošnjami, če lahko prijateljica prespi pri nas, nato ona pri njej. Nadaljevalo se je z večernimi sprehodi in debatami, kdaj mora biti doma. Nato se je njen življenjski prostor še razširil in sprehodi so se podaljšali daleč izven okolice našega doma...