Od poslušnosti do odgovornosti (Jesper Juul in Helle Jensen, Didakta)

Cena: 34,90 € Strošek za poštnino: 2,50 € naročila na: info@familylab.si Izdal: Didakta, 2010 Uredila: Jana Babšek Prevajalec: Irena Samide Št. strani: 368 Vezava: broširana Format: 228 x 153 mm   Vsakodnevni konflikti, izčrpavajoče bitke za premoč s težavnimi otroki – in za mnoge učitelje in starše tudi velikanski izziv, kako sploh poučevati. Vse to sodi danes v običajen šolski vsakdan. Toda neposlušnost in nered imata ponavadi en in isti vzrok: to je globoko zasidran konflikt, ki zaznamuje odnos med odraslim in otrokom. Otroci si želijo naučiti sodelovati, če jih le spoštujemo in priznavamo za enakovredne ter prepoznavamo in spoštujemo njihovo osebno integriteto in individualnost. Jesper Juul in Helle Jensen pokažeta, zakaj v vrtcih, šolah in doma zakaj tako zelo potrebujemo novo razumevanje vzgoje in izobraževanja ter tudi kakšno naj bi to bilo. Pokažeta, da o uspešnosti vzgojno-izobraževalnega procesa v šoli (in drugje) v največji meri odloča kakovost odnosa med učitelji oz. pedagogi, starši in otroki. Avtorja s pomočjo mnogih zgledov pokažeta, da je stara kultura poslušnosti tako v šoli kot v družini že dolgo neproduktivna in izpeta. Hkrati opozorita na resnične alternative, kakršni sta empatija in pouk, ki temelji na spoštovanju pravil, ter pokažeta, kakšen pomen ima v vzgoji in izobraževanju odgovornost. Spričo bogatih in desetletja dolgih izkušenj, ki jih imata pri delu z otroki in z odraslimi, ki delajo z otroki, na nazoren način pojasnita, kako naj odrasli razvijamo in krepimo odnosne kompetence – ta temeljni kamen nove kulture v pedagogiki. »Profesionalna kompetentnost v medosebnih odnosih je sposobnost pedagoga, da zagleda otroka v njegovi samobiti in da v skladu s podobo, ki jo uzira, prilagaja svoje vedenje, ne da...

V imenu ljubezni

V otrokovo dobro oziroma v imenu ljubezni starši počnemo številne bedarije in za otroka škodljive reči. Tudi starši, ki svoje otroke brez slabe vesti udarijo, so prepričani, da je vsake toliko »vzgojna po riti« za otroke koristna. Da naši otroci ne bi postali »slabi« ljudje, smo se starši pripravljeni spremeniti v pošasti. Pošasti, ki kričijo, neusmiljeno zahtevajo svoje ter pri tem spregledajo otroka in njegove občutke. Pošasti, ki otroka bolj ali manj prijazno silijo, da počne stvari, ki jih ne mara in noče – poje še eno žličko za mamico, se obleče, ko ga ne zebe, in gre na naš ukaz spat, ker je pač čas za spanje. Da o »pravilnem« sedenju, pozdravljanju ter na splošno vedenju in razmišljanju niti ne govorim. Vse to samo zato, da se bo otrok razvil v takšnega otroka in odraslega, kot smo mi starši prepričani, da je zanj najbolje. To vse počnemo iskreno in iz srca – iz ljubezni. Saj vendar otroku v življenju želimo vse najboljše. Toda, ne smemo se slepiti. Tudi, ko gre za starševstvo, velja rek, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Na kar kot odgovorni starši ne smemo pozabiti oziroma se moramo vsake toliko spomniti. Za začetek je smiselno, da se poslovimo od svoje podobe popolnega otroka, kakršnega si želimo oziroma kakršnega bi radi »vzgojili«. Šele potem namreč lahko spoznamo svojega resničnega otroka – takšnega, kakršen je. Enkraten in čudovit, pa vendar v marsičem zelo daleč od naših pričakovanj in skritih hrepenenj. Hrepenenj, ki so vse prevečkrat le odraz naših neuresničenih želja in življenjskih razočaranj. »Želim si, da bi bil moj otrok bolj redoljuben, kot sem...

Prihodnost vašega otroka je tukaj in zdaj

(Piše: Jesper Juul)   Že od srednjega veka dalje si starši prizadevajo načrtovati prihodnost svojih otrok. Skrbi jih, strah jih je in zato se ukvarjajo s premnogimi težavami, ki se šele bodo zgodile. Na neki način si jemljejo za talca otrokovo individualnost in prihodnost. Nekdaj je bilo to družbena nujnost, po drugi svetovni vojni pa sta postali pomembnejši socialna in ekonomska varnost. Potem je prišlo obdobje finančne rasti in starševska mantra je postala: »Samo to si želiva, da bi bil srečen!«. Do konca stoletja so tako vse pomembnejše postajale starševske družbene ambicije. Te ambicije tako zelo prevladujejo, da je že skrajni čas, da si zastavimo nekatera temeljna etična vprašanja in si nanje odgovorimo. Kakšno vlogo igrajo otroci v življenju svojih staršev – in kakšno v svojem? Starševske ambicije in načrti so pogosto kontradiktorni in zmedeni. Negativnemu vplivu vsega tega pa se lahko vsaj deloma izognemo, če se osredotočimo na svoje interakcije in na otrokovo življenje, kakršno je tukaj in prav zdaj. Kaj hočete kot starši? Ali si preprosto želite, da bi bil vaš otrok srečen? Ali pogosto razmišljate o otrokovi izobrazbi in karieri? Katere so vaše največje skrbi? Kakšne sanje imate za otrokovo prihodnost – in do katere mere vaše sanje vplivajo na sanje vaših otrok? Kako pomembno je za vas, da vaš otrok postane zdrava in kompetentna oseba? Zapomniti in priznati si moramo, da je to, da imamo otroke, pravzaprav sebičen projekt. Otrok nimamo zaradi otrok samih, ampak v upanju, da bodo njihova življenja obogatila naša. Seveda, po otrokovem rojstvu naj bi naša sebičnost uplahnila, narasel pa naš interes, da poskrbimo zanje. Naša stališča bodo iskala ravnovesje med...

Šolski infarkt (Jesper Juul, Mohorjeva Celovec 2014)

„Učitelji, šolarji in starši naj bi skupaj šli na cesto ter demonstrirali proti šolskemu sistemu. Če so to pripravljeni storiti, pridem tudi jaz in bom šel z njimi.“ Jesper Juul Cena: 20,90 € Strošek za poštnino: 1,90 € naročila na: info@familylab.si Izdal: Mohorjeva družba Celovec, 2014 Uredila: Maja Jug Hartman Prevajalec: Stanislav M. Maršič Št. strani: 140 Vezava: broširana Format: 228 x 153 mm     Uvodno razmišljanje dr. Vanje Kiswarday k slovenski izdaji Spremna beseda Mathiasa Voelcherta    BRANJE ZA POKUŠINO:   Kateri šolar ima rad šolo?   Dandanes je tako, da otrok samo na začetku njihove šolske poti ni nič strah šole. To pa se večinoma zelo hitro spremeni, kajti šola slej ko prej vztraja pri svoji poziciji moči.   Nekateri raziskovalci so ugotovili, da so naše šole prav izredne, vendar samo za 15 % šolarjev. To so prijetna, dobro vzgojena dekleta, o katerih smo že govorili. Ta dekleta, ki se pogosto nagibajo k samouničevalnemu vedenju, saj na primer razvijejo motnje hranjenja, so za šole najljubša, saj jim ne povzročajo nobenih preglavic. S kritičnimi, temperamentnimi otroki shajajo šole veliko slabše.   Osnovno vprašanje, o katerem bi se morali enakovredno pogovoriti šola, starši in politiki, je, kako lahko odrasel človek opravlja vodstveno vlogo, ne da bi pri tem prizadel otroke. Kako je mogoče biti voditelj, obenem pa ohranjati meje ter ščititi osebno integriteto vseh udeležencev?   Osnovno vprašanje, o katerem bi se morali enakovredno pogovoriti šola, starši in politiki, je, kako lahko odrasel človek opravlja vodstveno vlogo, ne da bi pri tem prizadel otroke.     Šole v obrambnem položaju   Zdi se, da so glede tega šole, nasprotno od staršev,...

Dva eseja: Ženska, mati & Si sploh želimo čilih in zdravih otrok? (Jesper Juul, Zavod Manami, 2013)

Cena: 5 € Strošek za poštnino: 1 € naročila na: info@familylab.si Izdal: Inštitut za sodobno družino Manami, 2012 Uredila: Ivana Gradišnik Prevajalec: Branko Gradišnik Št. strani: 28 Vezava: broširana Format: 210 x 210 mm   BRANJE ZA POKUŠINO: ŽENSKA, MATI Solidarnostni esej, pisan z moškega gledišča   PREDGOVOR Ne vem, ali ste že videli naslovnico časopisa Time, ki jo objavljam spodaj. Kakšni občutki so vas pri tem navdajali kot žensko in kot mater?   Že leta mi prigovarjajo, naj napišem knjigo o materah, pa se vseskozi branim iz preprostega razloga – nisem namreč ne ženska ne mati. Moje znanje o tem dvojem torej ne more prihajati iz prve roke.   Po drugi strani že dolga leta delam kot terapevt, svetovalec in »prosvetljevalec« žensk in mater, tako da sem si pridobil dokaj široko razumevanje in empatijo do njih. Zazdelo se mi je torej, da se morda le ne pregrešim tako zelo, če napišem ta esej. Naslovnica Timea in ves cirkus, ki ga je sprožila, sta me spodbodla, da zdajle sedem k pisanju. Vendar dejansko motivacijo razbiram v popreproščenju, s kakršnim vse bolj pogosto karakterizirajo matere, in v dejstvu, da ženske in matere še vedno potrebujejo vso podporo od zunaj, kolikor je morejo dobiti, zato da si ustvarijo življenje, ki jih izpolnjuje in v katerem se lahko kot družice in matere odlikujejo po svojih najboljših močeh.   Če ste ženska, potem upam, da boste razumeli, da se za mojimi trditvami, ki jih utegnete sprva doživeti kot ostre oziroma kritične, skriva globoko spoštovanje. Če pa ste moški, vas vabim, da se resno zazrete v vlogo in vpliv, ki ju imate kot sin,...