Prihodnost vašega otroka je tukaj in zdaj

(Piše: Jesper Juul)   Že od srednjega veka dalje si starši prizadevajo načrtovati prihodnost svojih otrok. Skrbi jih, strah jih je in zato se ukvarjajo s premnogimi težavami, ki se šele bodo zgodile. Na neki način si jemljejo za talca otrokovo individualnost in prihodnost. Nekdaj je bilo to družbena nujnost, po drugi svetovni vojni pa sta postali pomembnejši socialna in ekonomska varnost. Potem je prišlo obdobje finančne rasti in starševska mantra je postala: »Samo to si želiva, da bi bil srečen!«. Do konca stoletja so tako vse pomembnejše postajale starševske družbene ambicije. Te ambicije tako zelo prevladujejo, da je že skrajni čas, da si zastavimo nekatera temeljna etična vprašanja in si nanje odgovorimo. Kakšno vlogo igrajo otroci v življenju svojih staršev – in kakšno v svojem? Starševske ambicije in načrti so pogosto kontradiktorni in zmedeni. Negativnemu vplivu vsega tega pa se lahko vsaj deloma izognemo, če se osredotočimo na svoje interakcije in na otrokovo življenje, kakršno je tukaj in prav zdaj. Kaj hočete kot starši? Ali si preprosto želite, da bi bil vaš otrok srečen? Ali pogosto razmišljate o otrokovi izobrazbi in karieri? Katere so vaše največje skrbi? Kakšne sanje imate za otrokovo prihodnost – in do katere mere vaše sanje vplivajo na sanje vaših otrok? Kako pomembno je za vas, da vaš otrok postane zdrava in kompetentna oseba? Zapomniti in priznati si moramo, da je to, da imamo otroke, pravzaprav sebičen projekt. Otrok nimamo zaradi otrok samih, ampak v upanju, da bodo njihova življenja obogatila naša. Seveda, po otrokovem rojstvu naj bi naša sebičnost uplahnila, narasel pa naš interes, da poskrbimo zanje. Naša stališča bodo iskala ravnovesje med...

Moč pohvale in priznanja

(Karolina Radovanović) Ljudje si pogosto močno želimo, da bi nas kdo pohvalil, vendar hkrati težko sprejmemo pohvalo in jo tudi z zadržki izrečemo drugim. Zakaj se radi odpovedujemo pohvalam, čeprav nam veliko pomenijo in koristijo?Ljudje potrebujemo odnose z drugimi ljudmi. Pomemben del vsakega odnosa predstavlja komunikacija, kako se počutimo v družbi drug drugega. Nekoga pohvaliti pomeni tudi, da mu izrazimo priznanje. Torej da opazimo njega ali njegove sposobnosti, ter ta občutek ali mnenje tudi povemo tej osebi. S pohvalo lahko izrazimo hvaležnost drugi osebi, ker nam je všeč v njihovi družbi ali ker posedujejo določene lastnosti, ki nam ugajajo. Kvalitetnih medsebojnih odnosov ni lahko vzpostavljati ter ohranjati. Kadar naletimo na odnos, v katerem se dobro počutimo, ga ne jemljimo za samoumevnega. Psihoterapevt Zoran Milivojević vidi glavno funkcijo pohval v prepoznavanju, priznavanju ter potrjevanju določenih kvalitet pri odraslih osebah. »Z izražanjem pozitivnih sporočil v medsebojnih odnosih gradimo pozitiven odnos med dvema osebama«, razlaga Milivojević. Pohvale nam torej pomagajo pri vzpostavljanju boljših medsebojnih odnosov. Temeljijo na zavedanju in spoštovanju lastnosti, ki jih druga oseba poseduje, ali na prepoznavanju in spoštovanju osebe same. Osnovne značilnosti pohval Za dosego omenjenih plemenitih ciljev potrebujemo ustrezno poznavanje različnih vrst pohval ter njihovih namenov. Če smo v otroštvu prejeli dovolj raznovrstnih pozitivnih spodbud, bomo znali pohvale spontano umestiti v našo vsakodnevno komunikacijo. V nasprotnem primeru pa se lahko veščino izražanja pohval in samohval naučimo naknadno. Pohvale, ki krepijo vedenje S pohvalo, usmerjeno na vedenje, krepimo in utrjujemo določena vedenja, ki so nam všeč: »Lidija, večerja, ki so jo skuhala, je nadvse okusna!« Poleg tega pohvale učinkujejo tudi zelo spodbudno. Milivojević pravi, da ko izrečemo pohvalo, jasno...