Kaj lahko naredimo dobrega?

(Mojca Grešak) »Nothing worth knowing can be taught.« Oscar Wilde Zame kot učiteljico je pomembno eno samo vprašanje: Kaj mi kot učitelji, ki preživimo z otroki skoraj 1000 ur na leto, lahko naredimo DOBREGA – ne glede na vsak dan očitnejšo zastarelost šolskega sistema in ne glede na dejstvo, da današnjim otrokom, osamljenim v svetu zapovedanih užitkov in oropanih velikih vzornikov ni ravno lahko? Obupovanje nad enim ali drugim, sistemom ali otroki, po mojem ni edini možni odgovor, čeprav mikaven in boleče pogost. Pa vendarle, odgovor na vprašanje, kaj lahko naredi posameznik, se zdi teoretično preprost. Delovanje v vsakdanji učiteljski praksi – nikakor! Menim, da je tisto, kar lahko kateri koli učitelj v kateri koli šoli naredi za katerega koli otroka, le ena stvar: da v sebi razvije sposobnost v celoti prevzeti odgovornost za kakovost odnosa učenec-učitelj. To poudarjam zato, ker vprašanje, kaj »odgovornost« sploh je, ostaja nerazrešeno in je še vedno vir neštetih nesporazumov. Odrasli nismo odgovorni (kot se »odgovornost« v pedagoški praksi še vedno pogosto tolmači) ne za »pri-silno« ne za »pri-jazno« spreminjanje otrokovega vedenja. Moramo pa prevzeti odgovornost za svoje vedenje, za svoja čustva, za svoje meje, za svoje potrebe. Ob iskrenem upoštevanju in uzrtju otrokovih. Primer: Tomaž je pri pouku angleščine pripravil govorni nastop, s katerim je v dogovoru z učiteljico želel izboljšati svojo oceno. Prosil jo je, če lahko pripravi predstavitev power-point, s čimer se je strinjala, medtem ko podrobnosti glede tega nista dorekla. Ko pa je vključil računalnik, se je na platnu prikazalo celotno besedilo, kar je učiteljico presenetilo. Reagirala je klasično neodgovorno, saj je, v hipu prežeta z občutkom ogroženosti, Tomaža posredno...