Treba je nehati vzgajati, Doris Kraus sprašuje J. Juula (Die Presse, 18. junij 2009)

Sprašuje Doris Kraus (Die Presse, junij 2009), prevedla Helena Kalan Družba se mora nehati bati mladih, pravi družinski terapevt Jesper Juul. Zato je potrebna sprememba paradigme. Starši se morajo znati postaviti v vlogo sparing partnerja, ki nudi maksimalen odpor in povzroča minimalno škodo. Hkrati si morajo starši upati zaupati svojim najstnikom. Vse bolj se zavzemate za mladostnike. Zakaj? Zato, ker postaja tema vse bolj aktualna in nujna. Naša družba se do mladostnikov vede nebogljeno. Čas je že, da ukrepamo. Predvsem mediji oddajajo sporočila, da so mladi naša največja težava. Prvič, to ne drži, in drugič, s tem sprožamo veliko jeze in nasilja. V primeru, ko pride do nasilja, pa so spet krivi mladi. To je začaran krog. Od kod izvira ta nebogljenost? Ali je večja, kot je bila nekoč? Da. Ko sem bil jaz mlad, so bili na dnevnem redu »seks, mamila in rokenrol«. Tudi alkohol je pomenil nevarnost. Tako so nam govorili. In vse smo seveda preizkusili. Danes je okolje brez dvoma bolj nevarno. Toda to pride prav tudi za ustvarjanje težav. To leto je težava alkohol, naslednje leto mediji. Govorimo samo o tem, kako lahko mladostnike zaščitimo, v kolikšni meri in natančno kako naj bi starši nadzorovali svoje najstnike. Starši rečejo otrokom: »Vzgojili smo vas, vam omogočili izobrazbo, vi ste sodelovali. Toda z rezultatom nismo zadovoljni. Zato zdaj sledijo posledice. Na vrsti so kazni.« To je moralno nesprejemljivo. Nobena druga skupina prebivalstva tega ne bi požrla zlepa. Pravi čudež je, da mladi ne gredo oboroženi na cesto. Tudi medijska pozornost se je preusmerila: od »kljubovalnih dveletnikov« do »grozne mladine«. Vse več je sentimentalnih dokumentarnih oddaj, nekakšnih »žajfnic«...

Biti z najstnico

(Ksenja Kos) Ko pomislim na svojo starejšo hčer, mi srce prične hitreje utripati. Štirinajstletnica je pravi izziv. Verjetno imam podoben občutek kot večina staršev, ko rečem, da je zrasla čez noč. Že kot otrok je bila dinamična, odprta in razigrana, mnogokrat je stopala v vlogo vodje v skupini. Vedela je, kaj hoče, in znala je povedati tako, da je zadovoljila svoje želje. Že takrat sem se spraševala, kakšen bo najin odnos, ko postane najstnica. Glave si nisem vnaprej polnila s strahovi, raje sem uživala v skupnih trenutkih.Prišel je čas najstništva. Še vedno uživam! Včasih se zazrem vanjo in skozi misli se popeljem od začetka do današnjih dni najinega skupnega poznanstva. Dober odnos sva zgradili. Pri tem sva bili kreativni in iskrivi. Gradili sva ga celih štirinajst let in danes lahko zadovoljno uživava sadove sodelovanja. Pred nekaj dnevi me je pričela pripravljati na pomemben pogovor, kot ga je sama poimenovala. Bila sem radovedna in nestrpna, a sem se odločila počakati. Vsake toliko časa je poskusila priti z besedo na dan, a nekako ni prišlo do resnejšega pogovora. Počasi so kapljale informacije z njene strani in razbrala sem, da želi prespati pri prijatelju, kjer bi imeli rojstnodnevno zabavo. Uf! Velik zalogaj zame. Zadnje čase ima prošnje, ki so zame čisto nova izkušnja. Vedela je, da mora dati čas predvsem meni. To novo obdobje v najinem odnosu se je začelo s prošnjami, če lahko prijateljica prespi pri nas, nato ona pri njej. Nadaljevalo se je z večernimi sprehodi in debatami, kdaj mora biti doma. Nato se je njen življenjski prostor še razširil in sprehodi so se podaljšali daleč izven okolice našega doma...

Družine z najstniki

(7. poglavje iz knjige “Kompetentni otrok”) Puberteta je razvojna doba, ko otroci dobijo drugo priložnost za to, da izvejo, kdo so, in postanejo, kar so (prva priložnost napoči v dobi neodvisnosti, ki jo opisujem v prvem poglavju). Vendar te priložnosti ne dobijo vedno. Prejšnji rodovi so puberteto dojemali kot čas, ko je bilo otroke mogoče preoblikovati po starševskih željah. Mnogim je uspelo izpolniti starševske sanje in pričakovanja in nekateri so na tej življenjski poti doživeli uspeh. Drugi so se skozi življenje prebijali z občutki notranje praznine in razočaranja. V nenehno osuplost jih je spravljalo dejstvo, da svet ni nagradil njihove sposobnosti za prilagajanje.Nekateri so imeli več sreče in so se zmogli upreti pritiskom, naj se prilagodijo. Njihov čut za samoohranitev je premagal konformistične želje staršev. Toda v mnogih primerih so uspešen razkol s starši drago plačali – z leti in leti nenehnega in pogosto silovitega spopadanja.Podmena, da puberteta sama po sebi povzroča konflikte s starši, je mit. Konflikti vznikajo predvsem zato, ker starši bodisi niso pripravljeni ali niso zmožni prepoznati in nagovarjati edinstvene in neodvisne osebe, v kakršno se oblikuje njihov otrok. Namesto da bi priznali njegovo težnjo k individualnosti, konflikte pogosto pripisujejo hormonskim spremembam ali nihanjem (tako kot se ženska težnja k individualnosti zmotno pripisuje hormonom). Resnica je, da čim manj starši želijo ali zmorejo doživljati otroka v njegovi individualnosti, tem bolj postajajo konflikti siloviti in destruktivni. Vsi družinski konflikti se začnejo, ko dva človeka – ali več ljudi – hočeta nekaj različnega. Torej je za vsak konflikt vedno vsaj toliko vzrokov, kolikor je v njem udeležencev. Kot sem že omenil, so za kakovost interakcije v družini odgovorni...