Otroci in pornografija

Časi, ko so otroci (fantje) brali in skrivali pornografske revije pod posteljo, so minili. Dandanes se otrokom preko interneta pornografija dobesedno vsiljuje in jim pušča marsikatero poškodbo. Na enem od danskih klicnih centrov, kamor kličejo otroci, ki potrebujejo pomoč in podporo, so zaznali znatno rast števila klicev zaradi tega problema (4000 klicev v letu 2014). Otroci med devetim in petnajstim letom so zaskrbljeni in prestrašeni zaradi marsičesa, predvsem pa zaradi svoje telesne podobe, svojih seksualnih sposobnosti in nekaterih spolnih praks. Skrbi jih, da z njimi nekaj ni v redu, ko primerjajo obliko in velikost svojih spolnih organov ter prsi s tistimi, ki jih vidijo pri porno igralcih (podobno velja za veliko odraslih). Otroci in mladostniki vidijo SM prizore in si ne znajo predstavljati, da bi to bila lahko zgolj predstava ali igra med odraslimi. Vsesplošna dostopnost internetne pornografije pomeni nujnost, da spregovorimo in tudi naredimo stvari, ki nam morda niso blizu ali glede katerih imamo morda tudi močno odklonilno moralno stališče. Starši in tudi učitelji, učiteljice bodo morali iti preko tega odpora, če bodo hoteli nuditi ustrezno pomoč in podporo svojim otrokom. Seveda je vprašanje, kaj lahko svet odraslih – starši in šole – naredi, da bi otrokom pomagal. Pomagati pa je potrebno, kajti več kot 80% otrok je redno izpostavljenih pornografiji. Odgovor je odvisen od mnogih dejstev. Naštejmo nekatera: 1. 79% moških Evropejcev redno obiskuje pornografske strani in to seveda vključuje očete, učitelje obeh spolov in nekatere matere. To pomeni, da je smiselno, ko bi očetje – uporabniki prevzeli odgovornost za pogovor z otrokom. V družinah, kjer nihče od staršev nima neposrednega stika in izkušenj, pa bodo morali...

Kaj pa šola?

(Tina Bregant) Sama sem bila vedno radoveden otrok. Včasih sem bila celo preveč radovedna in zato tudi »problematična«. Zavestno sem to problematičnost ohranila, saj se mi zdi vir novih spoznanj in še zabavno je. Morda me prav zato moti, ko vidim nastrojenost družbe do »nepotrebnih znanj« in da je šola nadloga in vir stresa, redko pa slišim in občutim veselje do znanja. Francoski zgodovinar in filozof Gauchet opozarja na izginjanje »libido sciendi« – veselja do znanja. Razlog vidi v zatonu humanistične nastrojenosti. Kadar naši možgani, ki so narejeni tako, da imajo radi ugodje, ob pridobivanju novih znanj občutijo radost, se nam šola zdi v redu, če ne pa … Hja, potem imamo učence, ki se kot megla vlečejo po šolskih hodnikih in spijo pri pouku. A dobri učitelji vidijo tudi v teh učencih potencial in možnost razvoja. Naj navedem kar trditev Chomskyja, da človek ni kar narejen, ampak nastaja.Ali poznamo kakšno čudežno pomagalo pri učenju? Pravzaprav poznamo. Radovednost kot stenj v sveči učenja Osredotočila se bom na delček nevroznanosti, ki se ukvarja z radovednostjo. Radovednost je zapleteno čustveno in miselno stanje, ki spremlja željo po učenju neznanega. Zanimivo, da v slovenščini, vsaj glede na spletno različico SSKJ, radovednost nima najbolj pozitivnega pomena. Je lastnost, značilnost radovednega človeka; želja vedeti, izvedeti stvari, ki jih ni nujno potrebno vedeti. V nadaljevanju lahko preberemo še babja radovednost, bolehati za radovednostjo. Če pogledamo z drugega zornega kota, vidimo, da je radovednost tista, ki poraja nove ideje. Iz nje izhajajo nova znanja in izumi. A. Einstein je dejal: »Nimam nobenih posebnih sposobnosti. Sem le strastno radoveden.« Preden si ogledamo vlogo radovednosti pri učenju, pa...