O spreminjanju

Alda Stojanovič Kako zelo rad se človek oklepa starega, navajenega, utečenega. Koliko bolj preprosto je ravnati v skladu z naučenimi vzorci. In kako težko je spremeniti kakšno svojo staro navado, vemo vsi starši, ki poskušamo vzpostaviti med seboj in otrokom drugačen odnos. Natančno vemo, kaj delamo narobe, trdno si obljubimo, da bomo v naslednji situaciji ravnali drugače, pa se nam zopet zalomi. Kako globoko v nas živi kultura, znanje in vrednote rodov, ki so živeli pred nami. Naše nezadovoljstvo postaja ob neuspehih še večje; prvič zato, ker nam ni uspelo ravnati tako, kakor smo nameravali, in drugič zato, ker nismo uspeli graditi odnosa, kakršnega smo želeli. Čez noč torej ne gre. Toda če verjamemo, da je potrebno, bomo spoznali tudi resnico, da je mogoče. Oboroženi smo s teoretičnim dejstvom, da ni nikoli prepozno, če veš, kako. Vedno smo seveda starši tisti, ki imamo to moč, da naredimo prvi korak. Ne samo, da imamo starši to moč, za kakovost medsebojnega odnosa in tudi za njegove posledice smo odgovorni le mi. In potem je treba po majhnih korakih nadaljevati in ponavljati in utrjevati. Tako se bomo spreminjali in takrat se bo začel spreminjati tudi odnos z otrokom. Jesper Juul, danski družinski terapevt, nam jasno pove, da lahko učni proces pospešimo, lažje nam bo šlo, če bomo otroku povedali resnico, da vemo, da delamo narobe. To seveda ni preprosto. Za nekatere je celo zelo težko. Morda nam lahko kdo pri tem pomaga; partner ali otrok sam. Treba je sesti za mizo, pogledati otroka v oči in mu priznati: “Glej, žal mi je, to kar sem zdaj rekla/naredila, ni bilo prav. Poskušam se spremeniti, pa mi ne...

Kako podpreti otrokov razvoj

(Tina Bregant) Več različnih izkušenj kot jih dopuščate otroku, bolj spodbujate njegov razvoj. Ne zgolj pitje iz kozarčka, pač pa tudi iz steklenice, po slamici, brbotanje mehurčkov, hranjenje s priborom, pa tudi z rokami, s kitajskimi palčkami …Tako zelo smo navajeni na ogromne količine dražljajev, ki smo jim vsakodnevno izpostavljeni, da tega skoraj ne opazimo več. Vsakdan sprejmemo veliko informacij oziroma dražljajev iz zunanjega in tudi notranjega okolja. Te informacije ali dražljaje nato obdelamo, razumemo in se na njih odzovemo. Pot, po kateri potujejo informacije iz okolja, ter proces, ki sprejete informacije osmisli in nato usmeri v nadaljnjo obdelavo ali pa jih zavrže, imenujemo SENZORIKA. Dobro senzoriko imata atlet in telovadec, slabo ima lahko nekdo z avtizmom, nihče pa nima popolne senzorike. Za kakovostno življenje je pomembno, da je naša senzorika dovolj dobra. Če je okrnjena, je naše življenje siromašnejše, ne moremo polno užiti vseh čarov iz okolja. Na srečo pa lahko senzoriko znatno izboljšamo. Včasih zadostujejo že preproste vaje. Senzorna integracija ponuja nekaj vaj, ki omogočijo bolj učinkovito občutenje lastnega telesa v povezavi z okoljem. Delovna terapevtka A. Jean Ayres je leta 1979 predstavila osnovna načela senzorne integracije. Definirala jo je kot organizacijo dražljajev, potrebno za delovanje oziroma uporabo. Ayresova je želela pomagati posamezniku, da bi njegov živčni sistem uspel organizirati senzorne informacije na tak način, da bi lahko polno sodeloval v zanj pomembnih dejavnostih. S svojim možem inženirjem je razvila nekaj pripomočkov, ki jih še danes uporabljamo kot igrala. Otroci se danes igrajo na igriščih. To drži, če le niso nenehno pred televizijo ali računalnikom. Plezanja po drevesih in raziskovanja po gozdu je bore malo celo na...