Domišljija, laž in prikrivanje

Piše: Jesper Juul   Različne kulture gojijo različne poglede na mnoge reči, vse pa se, kot kaže, strinjajo glede laganja. Vprašanje laži lahko obravnavamo kot moralno vprašanje, toda na tem mestu bomo obravnavali laž kot psihološki in družinski fenomen. Najprej pa nekaj splošnega o otrocih in njihovem odnosu do resnice. Za večino otrok so značilna krajša obdobja »laganja«, ki se s presledki pojavljajo približno do vstopa v šolo, sicer pa zares lažejo le redko. Otroci imajo bogato domišljijo, ki je v mnogih pogledih zanje tako resnična, kot je za nas to, čemur pravimo resnični svet. Ne ločujejo med domišljijskim in resničnim. Starši jim lahko pomagamo k občutenju razlike, tako da rečemo: »No, to je bila pa zanimiva zgodba! Je to nekaj, kar si si izmislil ali se je zares zgodilo?« Ko otrok odgovori, da je njegova izmišljena zgodbica resnična, pa dodamo: »Aha, ampak meni vendarle zveni bolj kot nekaj, kar je izmišljeno,« – in potem nič več. Ko začnejo hoditi v šolo, se začnejo bolje zavedati ločnice med domišljijo in resničnostjo, nekateri pa imajo še vedno rajši domišljijsko resničnost kot pa dejansko resničnost. To je pogosto zaradi enega izmed dveh razlogov. Prvi je, da resnice ne poznajo, ker so jim jo starši prikrili. To je lahko resnica o očetu, ki je na lepem zapustil družino; o mami, ki je naredila samomor; o mrtvorojenem starejšem bratu ali sestri, ki je mračna družinska skrivnost. Nekateri otroci pa premorejo tako nizko samospoštovanje, da lažejo pred prijatelji zato, da bi si pridobili status in občutek vrednosti, po katerem hrepenijo, vendar ne verjamejo, da si ga zaslužijo že kar s tem, kar so. Spet...

Oči je dobil sina

(Ksenja Kos) Ločitev je dandanes vsakdanji pojav. Otroci so priče tem zgodbam pri svojih vrstnikih, vidijo jih pri sosedih, prijateljih … Tudi moji hčeri sta bili priči tem razpadom družin pri svojih sošolkah in sošolcih. Starejša hči, danes 14-letnica, se velikokrat ozre nazaj in se spominja, da se je spraševala o tem, kako živijo.Bili smo mlada in vesela družina, na silvestrovo, pred dobrimi petimi leti pa mi je mož naznanil, da je spoznal drugo žensko. Otrpnila sem. Ostala sem sama s svojo bolečino, s 3- in 8-letnima otrokoma ter s toliko grenkobe v sebi, ki je nisem in nisem uspela predelati, da sem se začela že spraševati, če sem sploh še sposobna biti mama. Zaradi občutka krivde, da ne uspem stati ob strani svojima »zakladkoma«, je v meni odmevala še večja praznina. To notranjo praznino pa sem začela postopoma zapolnjevati z majhnimi odmerki optimizma. Pot ni bila lahka, saj moj, zdaj bivši, mož ni želel popolnoma odkorakati iz mojega življenja. Z veliko žlico je zajel pojem očetovstva in ni se hotel odcepiti od poslanstva moža. Tudi on se je slabo znašel v tej novi vlogi. Bil je zbegan, preplašen in bežal je pred svojo krivdo. Bežal je tako močno, da je po petih letih pozabil, da še vedno beži. Hčeri sta ves ta čas tekli za njim, a ga nista uspeli dohiteti. Prehiter je. Preskočila sem mnogo ovir in se v mnoge tudi pošteno zaletela. Danes stojim zopet pred svojima hčerama, ki terjata odgovore. Njun očka je dobil sina. Čestitam! Ob tej besedi otrpne starejša hči. Zakaj? Otroci težko sledijo odraslemu svetu. Zaradi premalo življenjske kilometrine si v svojih...

Tudi starši si morajo spoštovanje zaslužiti

(Karolina Radovanović) Četrta božja zapoved pravi: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in da ti bo dobro na Zemlji!« Zapoved je kulturno tako močna, da brezpogojno velja za vse, vernike in nevernike. Naj si nihče ne drzne podvomiti o teh besedah, sicer … Sicer bo kaj? Za trenutek bodimo pogumni in razmislimo, kaj se skriva za to brezpogojno zahtevo tradicionalne morale. Spoštovanje kot naravni odziv Nedvomno lahko rečemo, da je zahteva po spoštovanju staršev v temelju dobronamerna, hvalevredna in nas poziva k višjim ciljem. Namesto sebičnega mišljenja iz nas izvablja čut za dobro in pravično. Pravično je spoštovati starše, saj so nam podarili življenje, skrbeli za nas in se bolj ali manj celo žrtvovali, da smo lahko mi postali samostojni ljudje. Bilo bi nehvaležno od nas, če jih ne bi spoštovali. Na srečo starše, ko odrastemo, začnemo spoštovati povsem spontano, kadar si spoštovanje zaslužijo.Zapoved namesto naravnega odziva Sedaj pomislimo na starše, ki psihično, fizično ali spolno zlorabljajo svoje otroke oziroma to dopuščajo. Pri tem zloraba ne pomeni samo namernega mučenja otrok, ki se dogaja nekim drugim ljudem v oddaljenih krajih. Zloraba pomeni nezadovoljevanje otrokovih osnovnih potreb po ljubezni, negi, upoštevanju, varnosti. Zlorabljamo tudi, kadar od otroka zahtevamo nekaj, čemur ni dorasel. V imenu vzgoje se od otrok pogosto pričakuje prevelika odgovornost glede na njihovo starost, vsiljujejo se jim partnerske ali prijateljske vloge osamljenim staršem, zahteva se celo spreminjanje njihove osebnosti. Takšne zlorabe se vsakodnevno dogajajo okoli nas in pred našimi očmi. Andreja so starši v otroštvu zlorabili tako, da ga niso upoštevali. V imenu vzgoje so mu z udarci vcepljali v glavo, da je ničvreden, da ne...