Jok za lahko noč

(Piše: Simona Iglič)   Vsi novopečeni starši se prej ali slej znajdemo v položaju, ko otrok zvečer joče in noče zaspati sam. Nekateri težko pustimo otroka jokati, ker čutimo, da bi raje ravnali drugače; drugi niti ne, saj verjamemo, da nas bo otrok začel »vrteti okoli prsta«, če bomo popustili. Odlično izhodišče za reševanje kakršnihkoli dilem je, da se vprašamo, kaj čutimo v zvezi z določenim vprašanjem, ki se nam poraja. Potem hitro vemo, kaj je za nas prav in kaj ne. Otroci pa so mojstri v izražanju tistega, kar čutijo. Tako npr. petletna deklica zvečer potoži mamici, da jo je strah spati sama v svoji sobi. Deklica si je izbrala ta argument zato, ker je vedela, da se bo mama za trenutek odzvala nanj. Vse ostalo ne bo delovalo. Toda ko se mama zave, da ne gre za strah (deklica namreč že leto dni sama zaspi v temi in gre ponoči tudi sama v temi na stranišče; poleg tega tudi ne pove, česa konkretno jo je tisti trenutek strah), obsodi hčerko, da jo izkorišča. Obenem se mama ustraši, da se bo to ponavljalo tudi v prihodnje. Večerni trenutki, ko otroci zaspijo, pa so ji še kako dragoceni! A deklica ni imela v mislih tega, da bi mami odvzela »prosti« del večera. Preprosto je uporabila »dogovorjeni signal« za to, da bi bila uslišana. Kaj je bil pravi razlog, da se je deklica tisti večer hotela pocrkljati pri mami, bo ostalo skrito. Morda jo je samo pogrešala, morda si je želela tolažbe po napornem dnevu, ali pa jo je zadaj grizla skrb, ker je slišala, da se starša prepirata in...