Vloga svetovalnega delavca pri profesionalnem razvoju učiteljev

Avtorica: Ana Bogdan Vpeljava intervizije kot odlična priložnost za profesionalni napredek – primer dobre prakse »Posledice učiteljevega dela segajo dalj v prihodnost kot pri marsikaterem drugem poklicu; a način njegovega dela v večji meri, kot to sam želi ali se tega zaveda, določa preteklost – izkušnje iz lastnega šolanja.« (Marentič Požarnik, 1987, str.3) Povzetek: V prispevku razpravljamo o pristojnostih in odgovornostih svetovalnega delavca za profesionalni razvoj učiteljev. Menimo, da je pri odločitvah za profesionalni napredek, ki je moralno-etična dolžnost sodobnega strokovnega delavca, zelo pomembna osebna angažiranost posameznika, ki nujno vključuje prevzemanje odgovornosti. Kot eno od možnosti profesionalnega razvoja opredelimo intervizijo. S tem, ko jo svetovalni delavec ponudi, poskrbi za učitelje in jih hkrati spodbuja k skrbi zase ter posledično izboljšanju njihovega samospoštovanja. Menimo, da je taka oblika izobraževanja, ki temelji na konkretnih strokovnih izkušnjah učiteljev, lahko eden od načinov, ki bodo spodbudili tudi sistemske spremembe. Sodobna slovenska šola je zelo storilnostno naravnana, torej postavlja dosežke pred srečo in zadovoljstvo, kar pomeni, da so učenci, pa tudi učitelji v taki šoli podvrženi pritiskom in obremenitvam s čim boljšimi rezultati. Menimo, da je pomemben prispevek svetovalnega delavca – socialnega pedagoga – v tem, da z lastnim zgledom in izborom izobraževanj, ki poudarjajo pomembnost kvalitetnih odnosov in sprejemajoče šolske klime, spodbudi kritično razmišljanje najprej svojih kolegov, sčasoma pa tudi učencev. Ključne besede: profesionalni razvoj, vloga svetovalnega delavca, osebna odgovornost, samospoštovanje, intervizija, storilnostno naravnana šola, kritično razmišljanje Uvod V smernicah, s katerimi je opredeljeno svetovalno delo v osnovni šoli (2008), je med drugim zapisano tudi, da je svetovalni delavec tisti,  ki koordinira in sodeluje pri strokovnem izpopolnjevanju učiteljev na šoli (predavanja in delavnice...

Sem dovolj dober starš?

(Piše: Viktor Jovanoski)   Naloga staršev je omogočiti otroku razvoj v samostojno osebo, ki bo skozi svoje življenje polno razvila in izrazila svoje zmožnosti. Naša dejanja v odnosu do otrok dan za dnem dodajajo kamenček v mozaik, ko si otrok postopoma oblikuje svojo osebnost in razumevanje sveta okoli sebe. Najpomembneje je, da se otroci največ in najhitreje učijo z zgledom in da smo najmočnejši zgled – starši. Pri tem ne gre za neposredno kopiranje, temveč za vzorce, ki jih v odraslosti prepoznavamo kot znane in zato privlačne. Zato je pomembno, da se starši vprašamo, kakšen zgled dajemo svojim otrokom. Če smo do otroka grobi in neprijazni, ko od njega kaj zahtevamo, bo tudi otrok do nas ali do drugih v podobnem položaju prav tak. Če starši pogosto prelomimo obljubo do otroka, potem tudi otrok ne bo resno jemal svojih obljub do nas. Oblika komunikacije, kakršna se vzpostavlja med nami in otrokom, mu bo postala domača in bo zato po njej pogosto posegal – in to velja tudi za agresijo, vpitje, kritiziranje, umikanje, zmerjanje ali manipulacijo. Nekateri primeri vzorcev, ki se prenašajo, do otroka niso neprijazni, pa vendar ne prinašajo (vzgojnih) rezultatov, kakršne smo si obetali. Nekateri starši na primer menijo, da morajo za otroka žrtvovati ves svoj čas, vso svojo energijo, svoje neizpolnjene sanje – dobesedno svoje življenje. Vse to s plemenitim namenom, da bo otroku »bolje, kot je bilo meni«. Toda običajno dosežejo nasprotno. Otrok se pač uči iz starševskega zgleda in tako začne tudi sam zanemarjati svoje sanje, potrebe, meje, svojo samorealizacijo. Žrtvuje se za druge. Pravimo, da ima nizko samospoštovanje, tako kot njegov starš. Razbijanje starih...

Ključ je v sprejemanju samega sebe, Petra Žigon sprašuje Pio B. Rydahl (Lepa&zdrava, november 2010)

Pia je mentorica za najstnike in ustanoviteljica projekta Vsakdanji junaki, ki ponuja pomoč mladim in njihovim staršem. Je ena izmed najbolj cenjenih družinskih terapevtov, ki se osredotoča na najstnike. Mladoletnikom, ki imajo težave s samopodobo, pomaga pri izboljšanju le-te in hkrati staršem nudi vpogled v misli njihovega otroka. Spisala je knjigo Moč najstništva, ki je obvezna oprema za vsakega najstnika in njegove starše! Od kod pravzaprav ideja, da bi pomagali najstnikom? Najbrž sem na to idejo prišla zaradi lastnih izkušenj s težavnim najstništvom. Mislim, da šele potem, ko odrasteš in se ti nekatere rane zacelijo, lahko pogledaš nazaj in vidiš, kaj bi lahko naredil drugače, česa ti je manjkalo in tako dalje. Ste imeli kot najstnica velike težave? Pravzaprav precej. Začela sem kot izredno pridna punčka, potem pa sem prišla do točke, ko sem imela te pridnosti dovolj. Takrat sem imela približno petnajst let. Mislim, da sem se preprosto izgubila v igranju te vloge, in potem sem zato kar eksplodirala. Postala sem neke vrste upornica, ki je kar naenkrat stvari počela popolnoma drugače. Nekaj let sem preizkušala meje, iskala tisto, kar res sem. In iz tega časa imam tudi cel kup spominov, ki v veliki meri govorijo o tem, kako velika je cena za vse to in kakšne posledice sem zato nosila in jih na neki način še vedno. In o tem pravzaprav govori moje delo, za to gre in od tu izhaja; biti ta, kakršen si, biti odkritosrčen, iskren, brez pretvarjanja. Zanima me, kaj ste odkrili, ko ste iskali svoj pravi jaz? Katera vloga je bila bliže vam – pridna punčka ali upornica? Če sem poštena, to še...

Jaz sem jaz!

(Simona Iglič) Ljudje se opredeljujemo skozi poklicno identiteto, družinski status, posebne sposobnosti, ki jih premoremo, zanimanja, ki jih gojimo. A le malo je takih ljudi, ki vedo, kdo so, če odvržejo vse »predstavitvene simbole«.Kako težko je odgovoriti na eno izmed temeljnih eksistencialnih vprašanj: Kdo sem jaz? Otroci nekega vrtca so v svoji dramski igrici nanj odgovorili takole: “Jaz sem jaz! Nič več in nič manj! Vem kaj mi je všeč in česa ne maram. Vem kaj me jezi in kaj straši. Vem, kdaj sem žalosten in kdaj vesel. Vem, kaj me zanima in kaj mi je odveč. Vem, kdo mi je všeč in kdo je zame preveč. In tukaj v gozdu imam mir in čas, da se vsak dan vprašam odkrito naglas: sem jaz še vedno jaz?! Jaz sem jaz, nič več in nič manj, otroško razigran, sebi predan. Unikaten, enkraten, poseben, čudovit. Po svetu hodim in puščam sledi, nevidne in vidne, se mi zdi!” Veliko je poti do odkrivanja svojega jaza. Tiste direktne, ki ti zarežejo v srce. Pa dolge in zavite poti, ki se zdijo brez konca in kraja. Odrasel človek (star nad 30 let, ki je v partnerski zvezi vsaj 10 let) naj bi imel pred seboj še dobrih 10 let poti do svojega Jaza. In še to le v primeru, da zavestno stopa po tej poti. Ja, tako dolgo traja in tako dolgotrajne in globoke odnose zahteva stopanje v stik s samim sabo. V zvezdah je zapisano V sodobnem času radi posežemo po še enem pripomočku, ki nam pomaga razkrivati, kdo v resnici smo. Prav hlastajoče smo pograbili po njem. Kar je dober znak; to...

»Pulover je tisto, kar mora otrok obleči, kadar mamo zebe.«

(Karolina Radovanović) Šaljiva izjava, ki pa žal izhaja iz še kako resničnega vsakdanjika. Podobno bi lahko rekli: »Kosilo je tisto, kar mora otrok pojesti, ko je starš lačen.« Na forumih se nešteto mamic pritožuje, da njihov otrok »čisto nič ne jé«, ali pa iščejo recepte, kako prepričati otroka, da se mora (bolj) obleči. Pri tem je zanimivo, da niti malo ne dvomijo o pravilnosti svojih domnev – seveda, starši najbolje vejo, kdaj je njihov otrok lačen in kdaj ga zebe. Ali res? Res je odgovornost staršev, da poskrbijo za potrebe svojih otrok, torej potrebe po hrani, varnosti, negi, ljubezni, toploti idr. Ta odgovornost izhaja iz tega, da otrok nima niti možnosti niti dovolj izkušenj, da bi znal poskrbeti zase. Kar pa ne pomeni, da ni sposoben čutiti, ali je lačen ali premražen. Vsak otrok se rodi s sposobnostjo odlično zaznavati svoje potrebe. Hkrati ga je narava obdarovala s sposobnostjo, da svoje potrebe izrazi, in zato že novorojenček joka, kadar nekaj potrebuje. Starši smo tu zato, da se odzovemo na njegov jok in mu priskrbimo, kar mu manjka – naj bo to mleko, mir, stimulacija, ustrezna temperatura itn. Tega se starši v prvih mesecih otrokovega življenja do neke mere celo zavedajo, kasneje pa se pogosto izkaže, da prenehajo zaupati, da jim bo otrok sporočil svoje potrebe, in ga rajši začnejo poučevati, kako se »v resnici« počuti. Tako ga oblačijo po svojih merilih, ne glede na to, da je otrok pod številnimi sloji oblek na telesu ves preznojen. Vztrajajo, da mora jesti, pa čeprav pred njihovimi očmi vse izbruha. Marsikje še danes posegajo po poniževalnih metodah sedenja za mizo, dokler krožnik...