Ne smemo izgubiti realizma!

(Petra Mlakar) Pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v običajne šole je pomemben socialni kapital, ki ga pridobijo, a treba je paziti tudi na njihova doživljanja učnih (ne)uspehov Univerzalnih rešitev pri izobraževanju otrok s posebnimi potrebami ni, ugotavlja sodelujoča na enem od učiteljskih spletnih forumov, na katerem učitelji in svetovalni delavci delijo svoje izkušnje iz prakse. O konkretnih primerih raje govorijo anonimno. Pišejo o otrocih, ki se sošolcem, učiteljem in staršem zdijo moteči, saj se jim je treba ves čas prilagajati. In hkrati o deklici z downovim sindromom, ki s pomočjo močne zavzetosti staršev izvrstno napreduje v običajnem razredu, kjer je med sošolci dobro sprejeta.”Niso dovolj le želja in hotenje in občutek za nekoga. Treba je tudi znati pristopiti. In če ne zaleže ena metoda, je treba ubrati drugo, poiskati tretjo… Pri tem pa upoštevati še vse druge otroke, ki imajo tudi svoje posebnosti, čeprav niso v košu posebnih potreb,” je delo v takšnem razredu opisala druga učiteljica. Med otroke s posebnimi potrebami spadajo vsi tisti, ki pri vzgoji in izobraževanju potrebujejo različne oblike pomoči. Pri nas jih je, tako kot drugod po svetu, od 20 do 25 odstotkov, pojasnjuje profesor na koprski pedagoški fakulteti in vodja skupine, ki je opravila prvo analizo vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami v Sloveniji, dr. Božidar Opara. Med seboj so si zelo različni, tako po težavah kot po oblikah in obsegu pomoči, ki jo potrebujejo. Inkluzivna paradigma, torej vključevanje otrok v skupno šolo, v posebne oblike ali šole pa le takrat, kadar je strokovno dokazano, da je za otroka to najbolje, pri nas prevladuje poldrugo desetletje. Vendar za uspeh nujno potrebuje...