Očka ima novo družino

Odgovarja: Jesper Juul Ko oče dobi novo ženo in novega otroka, to za prvorojenca ni nujno slabo Z bivšim imava enega otroka. Star je šest let in bo jeseni začel hoditi v drugi razred. Razšla sva se, ko je imel štiri leta. Ločitev in čas po njej je hči kar dobro prestala. Uspeva nama, da dobro sodelujeva, hčerka en teden biva pri meni, en teden pri očetu. Dogovorila sva se tudi, da bova oba ostala v istem šolskem okolišu.  Njen oče ima zdaj novo partnerko. Od prej nima otrok. Moja hči se z njo dobro razume. Tudi sama sem jo nekajkrat srečala in poklepetali sva. Ampak zdaj so se pojavile »nove okoliščine«, ki me skrbijo. Z mojim bivšim načrtujeta povečanje družine. Zato me zanima, ali bi bilo morda bolje zanjo, da bi imela v prihodnje samo en dom, tako da bi skrbništvo na primer spremenili v razmerje 40:60? In ali bi bilo morda dobro, da jo na spremembe pripravimo, preden se bo izkazalo, da je sedanja ureditev preveč stresna zanjo in prenaporna za mojega bivšega? Saj vem, da ni enotnega odgovora, me pa vseeno zanima vaš nasvet ali izkušnje s takšnimi problemi. Vaša hči sodi v zgodovinsko gledano novo skupino otrok, ki jim pravimo »deljeni otroci«. Čeprav ta fenomen vsaj v Skandinaviji obstaja že trideset let, ni nobenih raziskav, ki bi se mi zdele zanesljive. Mislim, da bodo mogoče, šele ko bodo raziskovalci lahko govorili z velikim številom teh otrok, ko bodo stari 40-45 let. To je povezano z dejstvom, da imamo ljudje dva »spomina«, čustvenega in eksistencialnega. Svojega otroštva se lahko spominjamo kot čustveno »srečnega«, čeprav je bilo...

Agresivne igre

Najin fantič bo kmalu star štiri leta. Ima veliko figuric Lego in Playmobil in z njimi se rad igra. Ni »težaven otrok«. Prijazen je, družaben in rad se igra, pravijo v vrtcu. Ko sem ga nekega dne prišla iskat v vrtec, sta se s starejšim dečkom igrala, da streljata druge otroke s svojima pištolama (dvema palicama). Igra se mi je zdela nekoliko groteskna in po mnenju sem vprašala sosede in prijatelje. Mnenja so bila deljena: od »saj smo se mi tudi igrali kavboje in indijance, ko smo bili majhni, to je pa res čisto normalno,« do »tako se pa res ne sme igrati, naredi no kaj.«Včasih se sin igra, da strelja samega sebe in potem reče: »Zdaj sem pa umrčkal.« Včasih hoče, da bi se skupaj streljali. Kadar je jezen na naju, včasih oblikuje pištolo iz prstov in reče: »Pa, pa, pa.« Mimogrede, v vrtcu sem opazila, da to počne eden od drugih otrok (eden od t.i. problematičnih). Odločila sva se, da bova to ignorirala. Ko se igra, da je mrtev, meniva, da gre za nedolžno igro. Seveda nima nikakršnega odnosa do smrti in tudi po televiziji nikoli ne gleda nič strašnega. Zelo skrbno izbirava otroške programe in v njegovi prisotnosti nikoli ne gledava poročil. Tako je tudi pri družinah, ki jih obiskuje. Ampak pred kratkim sva morala poseči v igro. Igral se je, da je Lego možiček s Playmo mečem prerezal vrat Playmo možičku. Z možem sva se spogledala. »Oj, ubogi revež!« sem rekla. Najin sin je odgovoril: »Ampak saj je tat!« Fantiču sva povedala, da s tatovi ne delamo tako, ampak jih pošljemo v zapor. Potem je...