Otroci in žalovanje

(Dušica Grgič) Bolečina, ki jo delimo, se razpolovi Izgube, odhodi in smrt so dogodki življenja, o katerih težko govorimo in v katerih se tudi sami velikokrat ne znajdemo najbolje, ko nas doletijo. Kaj pa otroci? S preselitvijo izgubijo prijatelje, ki so jih imeli v šoli in soseščini, ob razvezi staršev izgubijo dom in bližino enega roditelja, na izletu izgubijo najljubšo igračko, kuža, muc ali zajček, na katerega so bili zelo navezani, nenadoma izgine ali pogine, po dolgi bolezni umre babica ali dedek, v avtomobilski nesreči nenadoma izgubijo očka ali mamico, ali pa živijo ob bratcu ali sestrici, za katerega vedo, da ima neozdravljivo bolezen. Vse to je del življenja, ki se pogosto dogaja. Ali si lahko predstavljamo, kaj doživljajo v teh trenutkih otroci? Kako razumemo vedenje otrok, ki jih preplavi žalost ob izgubi?IzgubeOdrasli smo velikokrat neposredno vpeti v izgubo, če umirajo naši starši, če nenadoma izgubimo zakonca ali pa morda živimo ob neozdravljivo bolnem otroku. Prepojeni z lastno bolečino in žalostjo lahko spregledamo otroka (ki je vnuk, hčerka ali sestrica/bratec obolelega ali umrlega). Lahko si napačno razlagamo in se neprimerno odzivamo na njegovo spremenjeno vedenje, ki pa je lahko samo specifičen izraz otrokovega spoprijemanja z bolečino.Še vedno obstajajo predsodki in tabu teme, ki so povezane s samomorom, z ubojem, rakom ali aidsom. Veliko je zadrege tako pri odraslih kot otrocih v zvezi s temi temami. Otroci se pred njimi zaprejo v strahu, da ne bi bili izločeni ali da se jim ne bi posmehovali. Zato moramo biti na otroke, ki so bili deležni takšne izgube, še posebej pozorni ne le doma, temveč tudi v šoli. Z njimi se poskušajmo...