Igralno zanemarjeni otroci

(dr. Milan Hosta) Igralno zanemarjeni otroci so tisti, katerim odrasli ne omogočijo, da se igrajo po svojih vzgibih, da se svobodno prepustijo igri z vrstniki ali z naravo, ne da bi v to aktivno posegali in postavljali omejitve po lastni presoji. Igralno zanemarjeni otroci ne izživijo igrivosti kot temeljne značilnosti otroštva in se kasneje niso sposobni soočiti z odgovornostjo, ki jo zahteva globalni svet v imenu humanosti in se ne razvijajo v osebnost v polnem smislu in zmožnostih, ki bi jim omogočale cvetoče ustvarjalno življenje v cvetoči družbi miru.1. Uvod Zavedamo se, da živimo v času družbene blaginje in v delu sveta, kjer splošni življenjski standard omogoča najmanj minimalne pogoje za zdrav razvoj otrok. To pa pomeni, da mora vsaka skupnost, ki ima za to materialne in prostorske pogoje poskrbeti za osnovne potrebe članov najmlajše generacije, med katere sodi tudi igra. Kot odrasli se spominjamo otroških let in zagotovo je vsaj nekaj najlepših trenutkov vezanih na čas preživet v igri z vrstniki. V skladu s človekovim socialnim čutom in organiziranostjo načina bivanja je velika verjetnost, da smo mnogo časa preživeli na bližnjem igrišču z vrstniki, ki so živeli v ožji okolici in s katerimi tudi v dobi odraslega ohranjamo bolj ali manj tesne prijateljske stike. In kot starši otrok se, najprej zaradi lastnih izkušenj in zdrave pameti, nato pa še po strokovni izobrazbi, zavedamo pomena igrišča za zdrav otrokov razvoj tako v biološkem kot socialnem smislu. Kot predstavniki lokalne skupnosti pa se zavedamo tudi nevarnih socialno-patoloških vplivov, ki jih v odnose med ljudi vnaša ideologija individualizma in ultra-liberalizma, kjer se načeloma stvari dogajajo po principu egoističnega varovanja udobja posameznika,...