Dialog s starši kot osnova za pomoč otroku s posebnimi potrebami

(Pišeta: Katarina Leban Škoda in Ana Bogdan Zupančič) Pri poklicu pedagoga, učitelja je eden od zahtevnejših izzivov dialog z vsemi vpletenimi v vzgojno-izobraževalnem procesu, predvsem s starši. Učitelj se kot partner v dialogu s starši znajde v za marsikoga stresni vlogi, saj se mora pokazati kot človek, kot osebnost in ne le strokovnjak na svojem področju ne glede na to, kdo je njegov sogovornik. V prispevku bova avtorici na konkretnem primeru šolske prakse, kjer se pri dečku kažejo težave na vedenjskem in čustvenem področju, skušali prikazati nemoč, ki jo doživljamo strokovni delavci šole, ker ne uspemo vzpostaviti konstruktivnega dialoga s starši. Izpostavili bova možnosti šole za ravnanje v otrokovo korist ob prepoznavanju njegovih težav. Kakšne so ovire, na katere naletimo, če starši teh istih težav ne prepoznajo? Kakšna je učiteljeva možnost, ko se sreča s takimi starši? Kakšna orodja ima na voljo? Na koga se lahko obrne? 1. OPIS KONKRETNEGA PRIMERA (soočanje šole s konkretnim primerom) Deček obiskuje zadnjo triado osnovne šole in se sooča z učnimi težavami ter težavami vedenja in čustvovanja. Je živahen in igriv deček. Zanima ga streljanje (športna panoga). Učitelji pri njem opažajo težave s pozornostjo. Pri pouku težko ohranja pozornost. Pogosto se spakuje, dela grimase in uporablja otročji govor, opažamo, da to vedenje izbere predvsem takrat, kadar je od njega zahtevano pravo šolsko delo ali je soočen s kršenjem šolskih pravil. Njegova delovna in učna storilnost je precej nizka, med poukom pogosto ne zapisuje, včasih zvezkov sploh ne odpre. Največ težav ima s pisanjem, tudi bere nerad. Deček bi potreboval zaupno osebo, ki bi mu pomagala pri soočanju z intenzivnimi čustvi – jeza, bes in...

O postavljanju mej

Naši otroci in naši bližnji po svoje doživljajo ljubezen, ki jo čutimo do njih – njihovo občutenje je odvisno od tega, kako jim jo izkazujemo. Vsi pa smo si enaki v tem, da se ne počutimo ljubljeni, kadar drugi ne spoštujejo naših osebnih mej. MOČ IN ODGOVORNOST Pomembno je osvetliti psihološko moč staršev. Biološka dediščina določa otrokov spol, telesno zgradbo, nekatere nepravilnosti, videz, delno tudi njegov značaj. Otrokova osebnost, njegovo dojemanje samega sebe, sposobnost uporabljati svojo pamet in sposobnost živeti in delati z drugimi pa bodo odvisni od tega, kako bodo odrasli z njim ravnali. V vseh odnosih med odraslimi in otroki so za kakovost interakcije odgovorni samo starši. Odgovornosti za kakovost interakcije ni mogoče prepustiti otrokom, niti je z njimi deliti. Ne zato, ker so starši starejši, ampak predvsem zato, ker otrok ne more prevzeti takšne odgovornosti. Otroci lahko sodelujejo in odločajo, kaj bo družina jedla za večerjo, ne morejo pa biti odgovorni za razpoloženje med večerjo. Otroci lahko sodelujejo pri odločanju, kje bo družina praznovala božič, ne morejo pa biti odgovorni za to, kako se bo družina imela med božičnimi prazniki. Starši radi sprejemajo odgovornost, kadar je razpoloženje v družini dobro, in se je odrekajo, kadar je slabo. Ko interakcija med odraslimi in otroki ne deluje, kot bi bilo treba, starši (vzgojitelji in učitelji) krivdo pripisujejo otrokom. To ni le neodgovorno, to je tudi neetično, saj v otroku ubija občutek lastne vrednosti in prepričanje, da je njegovo življenje dragoceno. Rešitev ni v tem, da začnejo starši krivdo pripisovati sebi. To ne koristi nikomur. Edina rešitev je, da starši prevzamejo odgovornost za to, kar se je pravkar zgodilo...

Mali človek na velikem odru življenja

(Simona Iglič) Otroci v vrtcih in šolah večkrat na leto nastopijo za starše. Ob posebnih priložnostih pokažejo, kaj so se naučili in skušajo pričarati staršem utrip svojega vsakdana. Otroci z veseljem delijo svoj svet z odraslimi. Nekateri komaj čakajo, da odpojejo, odplešejo in pokažejo, kaj vse počno v vrtcu. Le tu in tam pa se zalomi in otrok ne pristane na tovrstno pridobivanje odrasle pozornosti. Nekaj pa je tudi takih otrok, ki ne prenašajo niti najmanjšega pritiska, pa čeprav gre za prijazno spodbudo in poziv k sodelovanju v vrtčevskih dejavnostih. Ti otroci, ki so se znašli v položaju, ko preprosto ne pristajajo na tovrstno izpostavljanje, pišejo svoje individualne zgodbe. Če si vzamemo čas in pokukamo vanje, začutimo, kakšen stres in obremenitev predstavlja za otroka izbira, da ne bo sodeloval. Odrasli skušamo te občutke minimalizirati, nekateri pa se še spomnimo, kako velik je lahko oder, ko si še čisto majhen in nimaš niti občutka niti izkušenj, ki bi ti kazale pravo pot.Kaj lahko skriva zakulisje? Mamica je šestletnico nagovarjala, naj vendarle stopi pred občinstvo in nastopi s prijateljčki. In ko ni šlo na prvo besedo, je poskusila deklico motivirati z obljubo, da bo dobila igračko. Deklica se ni pustila pregovoriti. Le obsedela je tam ob odru kot kupček nesreče, razdvojena med svojim čutenjem in starševsko željo. In ko je bilo nastopa konec, je s skakanjem in tekanjem po odru izrazila, da ne želi sprejemati pozornosti odraslih le takrat, ko bodo odrasli pripravljeni na to. Z izpostavljanjem sebe pred celo dvorano je pokazala, da njeno bojkotiranje nastopa ni povezano s tremo pred množico. Kakšno je ozadje dekličine zgodbe, lahko le ugibamo....

Zakaj pa tebe žabice žulijo?

(Simona Iglič) Jesen je tukaj. Pisana in lepa. Zunaj je ravno toliko toplo kot hladno. Podobno zmedeni kot vreme smo tudi starši, ko je treba zjutraj obleči svojega otroka. Sicer dobro razumemo in vemo, kaj je to čebulno oblačenje, pa vendar se zdi, da le-to povzroča vse preveč solza in kričanja. Ah, kje so poletje, oblekice in kroksi?!Najbolj pogosto ‘vzgojno’ vprašanje se jeseni verjetno glasi: Kaj narediti, če si otrok zjutraj noče obleči kape, jopice, žabic? Mnoge starše pa verjetno zanima, ali je kaj več na tem jutranjem protestiranju ali gre le za navajanje gole kože na ponovni stik z debelimi oblačili. Poletje je bilo namreč bolj sproščeno. Tako in drugače. Ja, jeseni se res vse spet na novo zažene. Konec dopusta, šola, vrtec. Da bi stvari lepo, mirno tekle, smo starši pripravljeni storiti marsikaj. Tudi tisto, kar diši po podkupovanju in manipulaciji. Mamica je petletnico vprašala, kaj naj naredi, da bo zjutraj hitro oblekla pripravljena oblačila. Deklica je odgovorila: ”Če za nagrado dobim čokoladico, se bom.” Pa vendarle bi šlo, gre in mora iti tudi brez čokoladice! Če le kaj damo na odnos, ki ga imamo z otrokom. Ali se bomo jutranjih prepirov lotili drugače kot z obljubljeno nagrado, je v veliki meri odvisno od tega, koliko spoštujemo sebe in otroka. Otroška lojalnost ne potrebuje nagrade Lojalnost staršem (slediti staršem, jih ubogati, sodelovati z njimi) je pojem, ki ga odrasli podcenjujemo in na drugi strani poveličujemo. Podcenjujemo, ko ga skušamo okrepiti z zunanjimi pritiski (graja, kritika, pohvala, nagrada), in poveličujemo, ko ga želimo izsiliti iz otrok, ki smo jih dobili le na posojo in imajo življenjsko nalogo –...