Otroci in domača opravila – od virtualnih k analognim dejanjem

Piše: Irena Tomažin   Slej ko prej si starši v času odraščanja otroka zastavimo vprašanje, kaj narediti, da bodo otroci s takšno vnemo, kot sadijo koruzo v računalniški igrici, tudi doma zalivali rože, odnašali smeti in prispevali svoj del pri domačih opravilih. Nikoli ni prepozno za grajenje dobrih temeljev odnosov v družini, vsekakor pa je pot nekoliko lažja, če jo pričnemo tlakovati že v zgodnjih letih.   Igrivo raziskovanje v zgodnjih letih V prvih letih življenja otrok vsa dela v domu pojmuje kot igro in nekje do 6. leta starosti še ne razlikuje pojma »dolžnosti«. V tem času otrok vzpostavi pozitiven odnos do domačih opravil, občutek za red in prve zametke rutine, zato je smiselno, da ga spodbujamo pri njegovem iskrenem veselju do raziskovanja doma in domačih opravil. Otroka tako postopoma vključujemo v domača gospodinjska opravila glede na njegove zmožnosti, počutje ter izkazano zanimanje. Ko otrok še ne hodi, se lahko z njim pogovarjamo, medtem ko opravljamo gospodinjska dela, kuhamo in pospravljamo, ter mu pripovedujemo in opisujemo, kaj počnemo. Včasih kakšno opravilo storimo mimogrede, medtem, ko otroka držimo ob sebi oziroma v nosilki, npr. skupaj operemo solato ali posesamo kuhinjo. S tem pri otroku negujemo prve občutke, da je pomemben del skupnosti družine in vsakdanjega življenja v njej. V zgodnjih letih se možgani otroka najhitreje razvijajo, domača opravila pa so odlična priložnost za spoznavanje in razvoj lastnega telesa, gibanja in fine motorike, logično razmišljanje in opazovanje naravnih zakonitosti, učenje vztrajnosti in krepitev samozavesti ob doseganju zastavljenih ciljev. Med najbolj priljubljena hišna opravila otrok pogosto sodijo: pomivanje posode, zlaganje posode v pomivalni stroj ter iz njega (bolj kot je kuhinja...

Otroci in gospodinjska opravila

Kdaj naj se otrok začne vključevati v gospodinjstvo in kako? Otrok se rodi v dogajanje v gospodinjstvu – skozi zvoke, z opazovanjem in spremljanjem staršev ob delu se spoznava s tem, kaj počnejo člani družine.  Že zelo zgodaj ga lahko vključimo tako, da sedi poleg nas, ko opravljamo gospodinjska dela in nas opazuje, v roke mu lahko dajemo za to primerne pripomočke, da se z njimi igra in jih spoznava. Otrok se uči s posnemanjem, zato izkoristimo priložnosti, ko nas želi posnemati in sodelovati, ter mu dovolimo, da dela to, kar ga privlači. Zanj je to igra -vključuje se iz lastne želje in toliko, kolikor ga zanima. Nekatera dela lahko opravljamo skupaj z že zelo majhnim otrokom in mu prepustimo dejavnosti, ki jih zmore (npr. prenašanje predmetov, pranje solate, predevanje stvari in živil, tudi rezanje s prilagojenim nožkom…). Sčasoma bo nekatera opravila lahko izvajal vedno bolj samostojno in tudi tedaj, ko ga bomo prosili za pomoč. Verjetno bo ponosen na to, da zmore, da lahko prispeva in je za svoje starše vreden tudi na ta način. Bolj kot dodeljevanje opravil iz dolžnosti, je pomembno, da vse družinske člane, tudi otroke, vidimo kot osebe, ki potrebujejo in si želijo biti del skupnosti ter prispevati k družinskemu življenju (tudi h gospodinjstvu). Naloga staršev je, da izražamo svoje potrebe ter prosimo za pomoč. S tem ustvarjamo okolje, kjer se izražamo svoje potrebe in se zanimamo drug za drugega ter si pomagamo. Tako otroci kot odrasli sodelujemo iz solidarnosti in ne iz dolžnosti. Občutek dolžnosti težko vzbudi v človeku veselje in izpolnjenost ob delu, ki sicer lahko izide iz zavesti, da delam nekaj...

Dialog s starši kot osnova za pomoč otroku s posebnimi potrebami

(Pišeta: Katarina Leban Škoda in Ana Bogdan Zupančič) Pri poklicu pedagoga, učitelja je eden od zahtevnejših izzivov dialog z vsemi vpletenimi v vzgojno-izobraževalnem procesu, predvsem s starši. Učitelj se kot partner v dialogu s starši znajde v za marsikoga stresni vlogi, saj se mora pokazati kot človek, kot osebnost in ne le strokovnjak na svojem področju ne glede na to, kdo je njegov sogovornik. V prispevku bova avtorici na konkretnem primeru šolske prakse, kjer se pri dečku kažejo težave na vedenjskem in čustvenem področju, skušali prikazati nemoč, ki jo doživljamo strokovni delavci šole, ker ne uspemo vzpostaviti konstruktivnega dialoga s starši. Izpostavili bova možnosti šole za ravnanje v otrokovo korist ob prepoznavanju njegovih težav. Kakšne so ovire, na katere naletimo, če starši teh istih težav ne prepoznajo? Kakšna je učiteljeva možnost, ko se sreča s takimi starši? Kakšna orodja ima na voljo? Na koga se lahko obrne? 1. OPIS KONKRETNEGA PRIMERA (soočanje šole s konkretnim primerom) Deček obiskuje zadnjo triado osnovne šole in se sooča z učnimi težavami ter težavami vedenja in čustvovanja. Je živahen in igriv deček. Zanima ga streljanje (športna panoga). Učitelji pri njem opažajo težave s pozornostjo. Pri pouku težko ohranja pozornost. Pogosto se spakuje, dela grimase in uporablja otročji govor, opažamo, da to vedenje izbere predvsem takrat, kadar je od njega zahtevano pravo šolsko delo ali je soočen s kršenjem šolskih pravil. Njegova delovna in učna storilnost je precej nizka, med poukom pogosto ne zapisuje, včasih zvezkov sploh ne odpre. Največ težav ima s pisanjem, tudi bere nerad. Deček bi potreboval zaupno osebo, ki bi mu pomagala pri soočanju z intenzivnimi čustvi – jeza, bes in...

O postavljanju mej

Naši otroci in naši bližnji po svoje doživljajo ljubezen, ki jo čutimo do njih – njihovo občutenje je odvisno od tega, kako jim jo izkazujemo. Vsi pa smo si enaki v tem, da se ne počutimo ljubljeni, kadar drugi ne spoštujejo naših osebnih mej. MOČ IN ODGOVORNOST Pomembno je osvetliti psihološko moč staršev. Biološka dediščina določa otrokov spol, telesno zgradbo, nekatere nepravilnosti, videz, delno tudi njegov značaj. Otrokova osebnost, njegovo dojemanje samega sebe, sposobnost uporabljati svojo pamet in sposobnost živeti in delati z drugimi pa bodo odvisni od tega, kako bodo odrasli z njim ravnali. V vseh odnosih med odraslimi in otroki so za kakovost interakcije odgovorni samo starši. Odgovornosti za kakovost interakcije ni mogoče prepustiti otrokom, niti je z njimi deliti. Ne zato, ker so starši starejši, ampak predvsem zato, ker otrok ne more prevzeti takšne odgovornosti. Otroci lahko sodelujejo in odločajo, kaj bo družina jedla za večerjo, ne morejo pa biti odgovorni za razpoloženje med večerjo. Otroci lahko sodelujejo pri odločanju, kje bo družina praznovala božič, ne morejo pa biti odgovorni za to, kako se bo družina imela med božičnimi prazniki. Starši radi sprejemajo odgovornost, kadar je razpoloženje v družini dobro, in se je odrekajo, kadar je slabo. Ko interakcija med odraslimi in otroki ne deluje, kot bi bilo treba, starši (vzgojitelji in učitelji) krivdo pripisujejo otrokom. To ni le neodgovorno, to je tudi neetično, saj v otroku ubija občutek lastne vrednosti in prepričanje, da je njegovo življenje dragoceno. Rešitev ni v tem, da začnejo starši krivdo pripisovati sebi. To ne koristi nikomur. Edina rešitev je, da starši prevzamejo odgovornost za to, kar se je pravkar zgodilo...

Mali človek na velikem odru življenja

(Simona Iglič) Otroci v vrtcih in šolah večkrat na leto nastopijo za starše. Ob posebnih priložnostih pokažejo, kaj so se naučili in skušajo pričarati staršem utrip svojega vsakdana. Otroci z veseljem delijo svoj svet z odraslimi. Nekateri komaj čakajo, da odpojejo, odplešejo in pokažejo, kaj vse počno v vrtcu. Le tu in tam pa se zalomi in otrok ne pristane na tovrstno pridobivanje odrasle pozornosti. Nekaj pa je tudi takih otrok, ki ne prenašajo niti najmanjšega pritiska, pa čeprav gre za prijazno spodbudo in poziv k sodelovanju v vrtčevskih dejavnostih. Ti otroci, ki so se znašli v položaju, ko preprosto ne pristajajo na tovrstno izpostavljanje, pišejo svoje individualne zgodbe. Če si vzamemo čas in pokukamo vanje, začutimo, kakšen stres in obremenitev predstavlja za otroka izbira, da ne bo sodeloval. Odrasli skušamo te občutke minimalizirati, nekateri pa se še spomnimo, kako velik je lahko oder, ko si še čisto majhen in nimaš niti občutka niti izkušenj, ki bi ti kazale pravo pot.Kaj lahko skriva zakulisje? Mamica je šestletnico nagovarjala, naj vendarle stopi pred občinstvo in nastopi s prijateljčki. In ko ni šlo na prvo besedo, je poskusila deklico motivirati z obljubo, da bo dobila igračko. Deklica se ni pustila pregovoriti. Le obsedela je tam ob odru kot kupček nesreče, razdvojena med svojim čutenjem in starševsko željo. In ko je bilo nastopa konec, je s skakanjem in tekanjem po odru izrazila, da ne želi sprejemati pozornosti odraslih le takrat, ko bodo odrasli pripravljeni na to. Z izpostavljanjem sebe pred celo dvorano je pokazala, da njeno bojkotiranje nastopa ni povezano s tremo pred množico. Kakšno je ozadje dekličine zgodbe, lahko le ugibamo....