Punce v šoli me ne marajo

Ko mi je hčerka potožila, da je tako punce kot fantje v šoli ne marajo, so me najprej prelili številni občutki – od občutkov strahu in jeze do žalosti in nemoči. Pa nazaj do jeze in strahu. Kako naj ji pomagam, me je zbadalo v možganih in srcu. Helena, nikar se ne prenagli in najprej previdno preveri, za kaj sploh gre. Hči je namreč ne samo visoko senzitivna, temveč tudi zelo močno čustvuje, zato jo velikokrat odnese v neko občutenje, ki se medtem, ko se jaz ubadam z njim in iščem možne rešitve, včasih prelevi tudi v totalno nasprotje.Tako se je že večkrat izkazalo, da je hči en dan jokala, kako je nihče ne mara, drug dan pa se s puncami veselo objemala. Normalno, da sem bila zmedena in zato toliko bolj previdna. Toda daljši večerni pogovor (ko se mi med večernim crkljanjem najraje “odpre”) je vendarle izkazal, da gre za občutek, ki ni le hipne narave, temveč se ji ponavlja že dlje časa. V resnici mi že od prvega razreda naprej toži, da ima težave s sošolkami. Ok, kdaj tudi s fanti, toda za te sva skupaj ugotovile, da so “normalne”. Pač fantje kot fantje ne marajo punc. Ker se z možem zavedava, da hči niti pod razno ni angelček in zagotovo zna biti tudi naporna prijateljica, sva hčerko najprej vprašala, zakaj meni, da je sošolke ne bi marale in jo vztrajno opogumljala, da je v odnosu do prijateljic spoštljiva in prijazna. “Pa saj sem prijazna, toda še vedno me ne marajo!” mi je hči večkrat odvrnila. Kaj naj ji rečem? Da so punce nesramne in hudobne? Seveda,...

Šolski projekt – dolgo potovanje s srečnim koncem

Naša osemnajstletnica je v četrtem letniku srednje šole morala izdelati tako imenovano projektno nalogo na izbrano temo. Delo se je pričelo že sredi tretjega letnika, rok oddaje in predstavitve projektov je bil letos tik po novem letu. Bilo mi je jasno, da bo za našo kampanjsko usmerjeno hčer to pošten zalogaj. Tudi zame se je ta projekt izkazal za pravo starševsko potovanje. Že ob začetnem zmagoslavju, ko si je izbrala temo (risanje stripa), je od mene terjal veliko samopremagovanja, da ji nisem strigla peruti z besedami kot so: ‘Izbrana tema je šele čisti začetek. Zdaj se pravo delo šele prične …’ in ji prigovarjala, naj se loti konkretnega načrtovanja in dela. Namesto tega sem skušala začutiti, kako se v njej prepletajo vsi mogoči nasprotujoči si občutki: navdušenje pred novim izzivom, strah pred zapleteno in neznano nalogo, odpor do trdega dela, ki bo nedvomno sledilo, neznanska samozavest in samopoveličevanje, beg pred odgovornostjo in delom, … Seveda je bilo prepovedano dajati nasvete, spraševati, komentirati, … in sem se grizla v jezik ter molčala. V naslednjih mesecih sem z nezaupanjem spremljala valovanje njene motivacijo in popolno odsotnost konkretnih korakov, vključno z odklanjanjem tega, da bi si poiskala mentorja, zato pa veliko mero sanjarjenja o čudovitem stripu, ki ga bo ustvarila. Ko si je v marcu izmed množice že prej ustvarjenih likov izbrala dva za svoj strip, je to zanjo predstavljalo veliko zmagoslavje, zame pa – nič novega. Neverjetno, kako sem podcenjevala te majhne korake, ki so se njej zdeli tako pomembni. Kako nisem mogla videti vrednosti tega, da je iz množice možnosti izločila eno in se je oprijela!? (Kolikokrat tudi sicer podcenjujem...

Vloga svetovalnega delavca pri profesionalnem razvoju učiteljev

Avtorica: Ana Bogdan Vpeljava intervizije kot odlična priložnost za profesionalni napredek – primer dobre prakse »Posledice učiteljevega dela segajo dalj v prihodnost kot pri marsikaterem drugem poklicu; a način njegovega dela v večji meri, kot to sam želi ali se tega zaveda, določa preteklost – izkušnje iz lastnega šolanja.« (Marentič Požarnik, 1987, str.3) Povzetek: V prispevku razpravljamo o pristojnostih in odgovornostih svetovalnega delavca za profesionalni razvoj učiteljev. Menimo, da je pri odločitvah za profesionalni napredek, ki je moralno-etična dolžnost sodobnega strokovnega delavca, zelo pomembna osebna angažiranost posameznika, ki nujno vključuje prevzemanje odgovornosti. Kot eno od možnosti profesionalnega razvoja opredelimo intervizijo. S tem, ko jo svetovalni delavec ponudi, poskrbi za učitelje in jih hkrati spodbuja k skrbi zase ter posledično izboljšanju njihovega samospoštovanja. Menimo, da je taka oblika izobraževanja, ki temelji na konkretnih strokovnih izkušnjah učiteljev, lahko eden od načinov, ki bodo spodbudili tudi sistemske spremembe. Sodobna slovenska šola je zelo storilnostno naravnana, torej postavlja dosežke pred srečo in zadovoljstvo, kar pomeni, da so učenci, pa tudi učitelji v taki šoli podvrženi pritiskom in obremenitvam s čim boljšimi rezultati. Menimo, da je pomemben prispevek svetovalnega delavca – socialnega pedagoga – v tem, da z lastnim zgledom in izborom izobraževanj, ki poudarjajo pomembnost kvalitetnih odnosov in sprejemajoče šolske klime, spodbudi kritično razmišljanje najprej svojih kolegov, sčasoma pa tudi učencev. Ključne besede: profesionalni razvoj, vloga svetovalnega delavca, osebna odgovornost, samospoštovanje, intervizija, storilnostno naravnana šola, kritično razmišljanje Uvod V smernicah, s katerimi je opredeljeno svetovalno delo v osnovni šoli (2008), je med drugim zapisano tudi, da je svetovalni delavec tisti,  ki koordinira in sodeluje pri strokovnem izpopolnjevanju učiteljev na šoli (predavanja in delavnice...

Od poslušnosti do odgovornosti (Jesper Juul in Helle Jensen, Didakta)

Vsakodnevni konflikti, izčrpavajoče bitke za premoč s težavnimi otroki – in za mnoge učitelje in starše tudi velikanski izziv, kako sploh poučevati. Vse to sodi danes v običajen šolski vsakdan. Toda neposlušnost in nered imata ponavadi en in isti vzrok: to je globoko zasidran konflikt, ki zaznamuje odnos med odraslim in otrokom. Otroci si želijo naučiti sodelovati, če jih le spoštujemo in priznavamo za enakovredne ter prepoznavamo in spoštujemo njihovo osebno integriteto in individualnost. Jesper Juul in Helle Jensen pokažeta, zakaj v vrtcih, šolah in doma zakaj tako zelo potrebujemo novo razumevanje vzgoje in izobraževanja ter tudi kakšno naj bi to bilo. Pokažeta, da o uspešnosti vzgojno-izobraževalnega procesa v šoli (in drugje) v največji meri odloča kakovost odnosa med učitelji oz. pedagogi, starši in otroki. Avtorja s pomočjo mnogih zgledov pokažeta, da je stara kultura poslušnosti tako v šoli kot v družini že dolgo neproduktivna in izpeta. Hkrati opozorita na resnične alternative, kakršni sta empatija in pouk, ki temelji na spoštovanju pravil, ter pokažeta, kakšen pomen ima v vzgoji in izobraževanju odgovornost. Spričo bogatih in desetletja dolgih izkušenj, ki jih imata pri delu z otroki in z odraslimi, ki delajo z otroki, na nazoren način pojasnita, kako naj odrasli razvijamo in krepimo odnosne kompetence – ta temeljni kamen nove kulture v pedagogiki.   Cena: 34,90 € Strošek za poštnino: 2,50 € Za člane Familylabovega vzgojnega kluba velja dodatni 10% popust na ceno.  Naročila na: info@familylab.si Založba: Didakta, 2010 Uredila: Jana Babšek Prevedla: Irena Samide Št. strani: 368 Vezava: broširana Format: 228 x 153 mm   »Profesionalna kompetentnost v medosebnih odnosih je sposobnost pedagoga, da zagleda otroka v njegovi samobiti in da v...

Učimo se brati

Kot mami prvošolke mi je hči pred nos pomolila tako imenovan bralni list, v katerega bi morala za vsak dan v mesecu, ko hčerka bere, podpisati kvadratek s sličico, ki jo mora hčerka po branju še pobarvati. To bi namreč naj (s pomočjo odgovornih staršev) spodbujalo otroke k rednemu branju, ki je pomemben dejavnik pri učenju branja oziroma bralnem opismenjevanju. Podatki (tako statistični, kot tisti iz prakse) namreč kažejo, da je vse več otrok, ki imajo še v višjih razredih osnovne šole težave z branjem – berejo (pre)počasi, zatikajoče in na pamet, izpuščajo črke in ne znajo glasovno pravilno nakazovati ločil, prav tako pa težko sledijo vsebini in imajo težave z razumevanjem besedila. Slabo bralno pismenost slovenskih otrok so potrdile tudi evropske raziskave. Kot strastna »požiralka« knjig, ki je do konca osnovne šole prebrala tako rekoč vse knjige v mladinski knjižnici (knjižničarka me je dobesedno usmerila v ljudsko knjižnico), sem bila ob takšni metodi razvijanja bralne pismenosti najprej popolnoma zmedena, potem pa vse bolj razočarana nad »strokovnjaki«, ki so se te metode spomnili, in šolskim sistemom, ker jo uporablja. Nikakor si namreč nisem mogla predstavljati, da bi prisilno branje v otrocih (tako tistih, ki nimajo težav z branjem, kot tistih, ki jim branje (še) ne gre najbolje od rok) vzbudilo ljubezen do branja in knjig. Bolj, ko sem v glavi obračala vse možne scenarije starševskega nadzora nad tem, kdaj in kaj bo otrok bral, bolj sem se zavedala, da je možen samo en rezultat: z vsakim takšnim prisilnim branjem bo otrok branje vse bolj (za)sovražil in se tako še bolj oddaljil od knjig, knjižnic in vseh čarobnih, zabavnih, avanturističnih,...