Kje so meje sestrske ljubezni

”Zato je potrebno, da starši dobro ocenimo, kdaj otroci RES potrebujejo pomoč in PRI ČEM. Odnosi med sorojenci so njihovi, konflikti ravno tako.” (www.familylab.si)   Med nosečnostjo nismo prav na široko debatirali o dojenčku, bil je pač omenjen toliko, kot smo se normalno pogovarjali o njem. Enkrat sem jo vzela s sabo na pregled, da je videla tisto veliko vesoljčkasto glavo, in potem ni vedela, kaj naj odgovori, ko smo jo spraševali, kako se ji je zdelo. Pa na koncu sva ji prepustila izbiro imena. Ne bom pozabila prizora, ko je prišla s tatom v porodnišnico, stopila v sobo in rekla: ”Kje pa je dojenček?” In to je bilo to. Od tega trenutka naprej je bil njen dojenček in ona bi vse: previjala, kopala, dajala spat, ga potrpežljivo pol ure držala v naročju s flaško v roki … In prenašala okrog. Ta del s prenašanjem je bil najbolj strašljiv za naju. Koliko lahko dovoliš triletniku? Pa saj ga ne more prenašat, saj ga v bistvu niti dvignit ne sme, kaj pa če ji pade, kaj pa če ga preveč stisne, kaj pa če ga po nesreči zadavi? V bistvu že objemanje dva tedna starega bitja izgleda grozljivo. Ampak kaj potem rečeš triletnici, ko te zelo resno pogleda in reče: ”Mami, saj vem, saj bom pazila.” Pa ji v bistvu verjameš. In ga itak dvigne s tal enkrat, ko te ni zraven, in ga prinese za tabo, ker je jokal in sta oba OK. Spustiš mejo in rečeš OK, samo iz postelje ga pa res ne smeš dajati, ker je previsoko. In se spet zgodi, da se tamali zbudi in je...

Sestrska ljubezen

Včeraj smo (42 + 13 + 9) spet šle v kino na premiero. Tokrat nisem sprožila škandaliziranja kot zadnjič, film je bil več kot primeren za otroke in mladino. Še bolj pa za starše in otroke v paru. Gledale smo krasen švedski film Moja sestra suhica, ki ga vrtijo v ljubljanskem Kinodvoru (Slava mu, da je!). Film je topla, iskrena, neponarejena, duhovita in ganljiva zgodba o (disfunkcionalni) družini, ljubezni in bolečini. O sestrskih vezeh in lojalnosti, o družinskih razmerjih, o “nevidnih” otrocih*, o osamljenosti, o samodestruktivnosti, o bližini, o življenju. Motnja hranjenja je tu pač le simptom. Zelo priporočam!!!     Film čudovito drmne, res ga je za pogledati skupaj z otroki, daje vse sorte iztočnic za pomenljivo debato. Meni se je med drugim zdelo zanimivo, kako je v družinski konstelaciji oče ustrežljivec, ki se boji konflikta, mama pa taodsotna. Cik cak. Memento: Tam nekje med 15. in 16. letom sem tudi sama eksperimentirala z motnjami hranjenja, nihala med izbruhi anoreksije in bulimije. Saj ne prav dolgo, vsega skupaj trikrat, štirikrat po par tednov, zato pravim ‘eksperimentirala’, a vendar dovolj, da vem, kako je. O sebi sem mislila slabo, samospoštovanja sem imela bore malo, bila sem pa ipak ‘pridna punčka’, perfekcionistka, dosežkarica in ustrežljivka. In potem pač iščeš izhod. Me je pa med filmom prešinilo, da kaj bi pa naredila, če bi mene kdaj mlajši brat zasačil med bruhanjem. Zelo verjetno, da bi ga tudi jaz (tako kot Katja v filmu Stello) zmanipulirala v molk z izsiljevanjem. Materiala mi pač ni manjkalo, tudi on je iskal svoje (preživetvene) izhode … Trivia: Glavni lik v filmu, mlajšo sestro Stello, igra enajstletna Rebecka Josephson,...

Oči je dobil sina

(Ksenja Kos) Ločitev je dandanes vsakdanji pojav. Otroci so priče tem zgodbam pri svojih vrstnikih, vidijo jih pri sosedih, prijateljih … Tudi moji hčeri sta bili priči tem razpadom družin pri svojih sošolkah in sošolcih. Starejša hči, danes 14-letnica, se velikokrat ozre nazaj in se spominja, da se je spraševala o tem, kako živijo.Bili smo mlada in vesela družina, na silvestrovo, pred dobrimi petimi leti pa mi je mož naznanil, da je spoznal drugo žensko. Otrpnila sem. Ostala sem sama s svojo bolečino, s 3- in 8-letnima otrokoma ter s toliko grenkobe v sebi, ki je nisem in nisem uspela predelati, da sem se začela že spraševati, če sem sploh še sposobna biti mama. Zaradi občutka krivde, da ne uspem stati ob strani svojima »zakladkoma«, je v meni odmevala še večja praznina. To notranjo praznino pa sem začela postopoma zapolnjevati z majhnimi odmerki optimizma. Pot ni bila lahka, saj moj, zdaj bivši, mož ni želel popolnoma odkorakati iz mojega življenja. Z veliko žlico je zajel pojem očetovstva in ni se hotel odcepiti od poslanstva moža. Tudi on se je slabo znašel v tej novi vlogi. Bil je zbegan, preplašen in bežal je pred svojo krivdo. Bežal je tako močno, da je po petih letih pozabil, da še vedno beži. Hčeri sta ves ta čas tekli za njim, a ga nista uspeli dohiteti. Prehiter je. Preskočila sem mnogo ovir in se v mnoge tudi pošteno zaletela. Danes stojim zopet pred svojima hčerama, ki terjata odgovore. Njun očka je dobil sina. Čestitam! Ob tej besedi otrpne starejša hči. Zakaj? Otroci težko sledijo odraslemu svetu. Zaradi premalo življenjske kilometrine si v svojih...

Ko gre mama v porodnišnico

(Darja Barborič Vesel) Odhod v porodnišnico je stresen dogodek; ne le za nosečnico, tudi za družino in njene najmlajše člane. Na to, da nas nekaj časa ne bo doma, jih je treba pripraviti. Otrok, ki že nekaj časa hodi v vrtec ali je v varstvu kje drugje, že razume, da to, da nekoga ne vidi, še ne pomeni, da ga ni več. Razume, da bo mama prišla nazaj, kljub temu pa mu moramo to večkrat potrpežljivo razložiti. OČKA OSTANE SAM Rojstvo otroka je poseben dogodek, zato je smiselno tiste dni, ko sta mamica in dojenček še v porodnišnici, sprostiti opravkov. To seveda zahteva načrtovanje, a se obnese. Partner lahko poskusi službeno delo organizirati tako, da bo popoldne čim prej prost; da lahko tiste dni, ko je sam z otroki, počne tudi kaj posebnega. Da bodo sicer kratki obiski v porodnišnici prijetni, ne zgolj eden izmed dogodkov v prepolnem urniku. Naj imajo otroci čas mamici narisati risbice in razmisliti o stvareh, ki se v družini dogajajo. Nič ni narobe, če takrat starejši sorojenci »prešpricajo« kakšno popoldansko dejavnost in skupaj z očkom skuhajo prav posebno kosilo za prav poseben dan. Ali pa gredo skupaj v drogerijo po nujne malenkosti, ki jih je naročila mamica. Morda lahko po svoji izbiri izdelajo ali kupijo tudi kakšno darilce za dojenčka. To so noči, ko se lahko starejši otrok celo noč stiska k očetu, namesto k mami. Naši dve veliki sestrici sta noči, ko sva bili z dojenčico v porodnišnici, prespali v veliki, zakonski postelji, kar je bil zanju dogodek, vreden mamine odsotnosti. OČKA, ATI, TATI Morda je koristno mamino odsotnost še v času nosečnosti...