Zakaj mora otrok zvečer spat?

Zvečer sem utrujena. Po službi grem po otroka v vrtec, se igram z njima, pospravljam, čistim in preberem pravljico za lahko noč. Potem se moram še jaz stuširati in po možnosti še kaj napisati. Najraje bi šla takoj v posteljo. Vsekakor se ne bi več prepirala s starejšim, naj gre spat. Kako uro traja. “Čas je za spanje! Pojdi spat! Dovolj je!” Saj si predstavljate … Gre v posteljo in vpije. Kliče naju, sprašuje, če sva zunaj. Zdi se mi, da vsako minuto. Mislim si, da sva ga očitno ‘pokvarila’, da še ni zrel za samostojno spanje in da se bomo tega pač lotili v šoli. Samo sanjam o tem, da bi bila ena od tistih staršev, ki vedo, kakšen užitek je, ko otrok pri poldrugem ali drugem letu sam od sebe reče: “Šel bi spat.” To ne obstaja. Nekajkrat sva poskusila in mu rekla, naj gre spat, ko bo zaspan. Ob desetih sva obupala in ga poslala v posteljo. Med starši v vrtcu se je začela debata o vplivu popoldanskega počitka na čas odhoda v posteljo. Ugotovila sem, da veliko otrok hodi pozno spat in da nekatere starše to moti, drugih ne. Imajo zelo različne predstave o tem, kako bi moralo biti in kaj bi bilo treba narediti. Zame je bila odločilna pripomba, da smo starši tisti, ki imamo potrebo, da grejo otroci zgodaj spat. Kot da bi se mi vsi koščki postavili na svoje mesto s to izjavo. Ja, naju vsekakor moti. — Kmalu zatem pa tole: Čez teden je bil sin doma z babico, ni šel v vrtec in ni bilo pritiska, da se mora naspati zaradi...

Večerno umirjanje, priprava na spanje

(Piše: Darja B. Vesel)   Spanje je ena izmed človekovih elementarnih, temeljnih potreb. Za obstoj nujno potrebujemo spanje, še posebej to velja za otroke, ki so v obdobju rasti in nenehnega raziskovanja sveta, v katerem so se znašli. Če se ozremo v zgodovino in naokrog po svetu, vidimo, da mali otroci, dojenčki, praktično nikjer nikoli niso spali sami. Spali so in spijo s starši, sorojenci, raznimi dojiljami, tetami … Pa ne zato, ker večina kultur ne bi želela vzgojiti samostojnih ljudi. Ravno narobe – prav to je namen. Da se lahko otrok razvije v samostojno, odgovorno osebo, se mora nujno razvijati v skladu s svojimi potrebami. Upoštevanje in zadovoljevanje potreb (sploh malih otrok) pa je naloga staršev ali drugih, ki za otroka skrbijo. Otrok potrebuje spanje, potrebuje pa se tudi naučiti spati. Potrebuje se naučiti ugotoviti, kdaj je zaspan ter kako se takrat umiriš in kako zaspiš. Starše položaj preseneti, sploh tiste, ki s(m)o imeli dojenčke, ki so zaspali praktično kjerkoli in kadarkoli. Na določeni stopnji razvoja se otrok spremeni in s tem tudi vzorec spanja. Za otroka postane spanje pomembno tudi kot ritual, obred, postane del socialnega sveta. Vloga starša tako ni le to, da otroku povemo, kdaj naj gre spat, in mu odredimo vsa ostala opravila. Najprej gre za učenje prepoznavanja občutka utrujenosti. Pogosto starši vemo, da je naš otrok utrujen, čeprav v tistem trenutku še teka naokoli, govori brez predaha in podobno. Tudi to je ena izmed faz utrujenosti – namreč to, da se težko umiriš. Zato je pomembno, da starši ustvarimo okolje, ki bo otroku omogočilo umiritev. Lahko je to ugasnjen TV sprejemnik, zastrte luči...

O spanju in uspavanju

(Anja Svetina Nabergoj) Uspavanje otroka in otroško spanje sta gotovo temi, ki sprožata pogoste in hkrati kontroverzne razprave tako med starši kot med strokovnjaki. V mladih starših se začne po dolgih neprespanih nočeh porajati vrsta vprašanj: kako otroka uspavati, kje naj spi, koliko spanja potrebuje ipd. Toda namesto, da bi poslušali sebe in otroka, se vse preveč pogosto zanašamo na mnenje strokovnjakov ali ubogamo dobronamerne nasvete sorodnikov in znancev. Le redki pa vedo, da imajo nekatere najbolj uveljavljene metode uspavanja nepopravljive posledice za otrokov duševni in telesni razvoj.Otroci v resnici spijo precej plitko in se pogosto zbujajo. Otroški spalni cikel traja v povprečju le okrog petdeset minut (pri odraslem traja devetdeset minut). Čeprav bi si starši morda želeli, da bi otrok prespal vso noč, in še to v globokem snu, pa se moramo zavedati, da ima rahel spanec pri otrocih pomemben biološki in razvojni pomen. Otrokom omogoča, da se v presledkih zbujajo in starše opozarjajo na svoje potrebe, bodisi po toploti, materinemu mleku, bližini, novi plenici ali pa zato, ker imajo zamašen nos ali jih napenja ipd. Dejansko večji del noči preživijo v fazi rahlega spanca (t.i. fazi REM), ki ob intenzivnem sanjanju ugodno vpliva na razvoj otrokovih možganov (Marks et al. 1995). Eden od razlogov, da je najpogostejše vprašanje med mladimi starši prav: »Ali že spite celo noč?«, je gotovo ta, da tako otroci kot starši po napornem dnevu potrebujejo počitek. Drugi razlog pa tiči v dejstvu, da v zvezi z otroškim spanjem med starši kroži kopica mitov. Miti o spanju Otrok mora zaspati sam. Otrokovi razvijajoči se možgani nujno potrebujejo bližino odraslega, da jim pomaga doseči stanje...