Otroci in pornografija

Časi, ko so otroci (fantje) brali in skrivali pornografske revije pod posteljo, so minili. Dandanes se otrokom preko interneta pornografija dobesedno vsiljuje in jim pušča marsikatero poškodbo. Na enem od danskih klicnih centrov, kamor kličejo otroci, ki potrebujejo pomoč in podporo, so zaznali znatno rast števila klicev zaradi tega problema (4000 klicev v letu 2014). Otroci med devetim in petnajstim letom so zaskrbljeni in prestrašeni zaradi marsičesa, predvsem pa zaradi svoje telesne podobe, svojih seksualnih sposobnosti in nekaterih spolnih praks. Skrbi jih, da z njimi nekaj ni v redu, ko primerjajo obliko in velikost svojih spolnih organov ter prsi s tistimi, ki jih vidijo pri porno igralcih (podobno velja za veliko odraslih). Otroci in mladostniki vidijo SM prizore in si ne znajo predstavljati, da bi to bila lahko zgolj predstava ali igra med odraslimi. Vsesplošna dostopnost internetne pornografije pomeni nujnost, da spregovorimo in tudi naredimo stvari, ki nam morda niso blizu ali glede katerih imamo morda tudi močno odklonilno moralno stališče. Starši in tudi učitelji, učiteljice bodo morali iti preko tega odpora, če bodo hoteli nuditi ustrezno pomoč in podporo svojim otrokom. Seveda je vprašanje, kaj lahko svet odraslih – starši in šole – naredi, da bi otrokom pomagal. Pomagati pa je potrebno, kajti več kot 80% otrok je redno izpostavljenih pornografiji. Odgovor je odvisen od mnogih dejstev. Naštejmo nekatera: 1. 79% moških Evropejcev redno obiskuje pornografske strani in to seveda vključuje očete, učitelje obeh spolov in nekatere matere. To pomeni, da je smiselno, ko bi očetje – uporabniki prevzeli odgovornost za pogovor z otrokom. V družinah, kjer nihče od staršev nima neposrednega stika in izkušenj, pa bodo morali...

Dva eseja: Ženska, mati & Si sploh želimo čilih in zdravih otrok? (Jesper Juul, Zavod Manami, 2013)

Cena: 5 € Strošek za poštnino: 1 € naročila na: info@familylab.si Izdal: Inštitut za sodobno družino Manami, 2012 Uredila: Ivana Gradišnik Prevajalec: Branko Gradišnik Št. strani: 28 Vezava: broširana Format: 210 x 210 mm   BRANJE ZA POKUŠINO: ŽENSKA, MATI Solidarnostni esej, pisan z moškega gledišča   PREDGOVOR Ne vem, ali ste že videli naslovnico časopisa Time, ki jo objavljam spodaj. Kakšni občutki so vas pri tem navdajali kot žensko in kot mater?   Že leta mi prigovarjajo, naj napišem knjigo o materah, pa se vseskozi branim iz preprostega razloga – nisem namreč ne ženska ne mati. Moje znanje o tem dvojem torej ne more prihajati iz prve roke.   Po drugi strani že dolga leta delam kot terapevt, svetovalec in »prosvetljevalec« žensk in mater, tako da sem si pridobil dokaj široko razumevanje in empatijo do njih. Zazdelo se mi je torej, da se morda le ne pregrešim tako zelo, če napišem ta esej. Naslovnica Timea in ves cirkus, ki ga je sprožila, sta me spodbodla, da zdajle sedem k pisanju. Vendar dejansko motivacijo razbiram v popreproščenju, s kakršnim vse bolj pogosto karakterizirajo matere, in v dejstvu, da ženske in matere še vedno potrebujejo vso podporo od zunaj, kolikor je morejo dobiti, zato da si ustvarijo življenje, ki jih izpolnjuje in v katerem se lahko kot družice in matere odlikujejo po svojih najboljših močeh.   Če ste ženska, potem upam, da boste razumeli, da se za mojimi trditvami, ki jih utegnete sprva doživeti kot ostre oziroma kritične, skriva globoko spoštovanje. Če pa ste moški, vas vabim, da se resno zazrete v vlogo in vpliv, ki ju imate kot sin,...

Mož in oče – knjiga zate (Jesper Juul, Zavod Manami 2011)

Mož in oče – knjiga zate je natanko to, kar obljublja naslov. Osebni, angažirani, neposredni nagovor izkušenega očeta in dedka, namenjen sodobnim očetom, ki so se znašli v praznem prostoru med očetovsko vlogo, kakršna je bila nekoč in kakršno morajo šele razviti za prihodnost. Zgledov ni. Današnji očetje se morajo izumiti na novo. Jesper Juul ponuja podporo in novo perspektivo; loteva se niza aktualnih vprašanj od navezave med očetom in otrokom do tega, kako se zoperstaviti t. i. materinskemu šovinizmu ter dozoreti in »odrasti v moškega«. Kot mlad mož si pred posebno izbiro: odločiš se lahko, da boš spet odsoten oče, kakršnih je v zgodovini na kupe, ali pa da boš vzpostavil odnos s svojimi otroki – to pa pomeni, da boš ugotovil, kako te tvoji otroci silijo in spodbujajo, da kot človeško bitje rasteš in se razvijaš. Za večino od nas je družinska obveza, odgovoren in angažiran odnos do partnerke in do otrok, edina terapija, ki jo potrebujemo. Ne oziraj se torej po partnerkah, ki ti povzročajo najmanj težav, ampak po tistih, ki ti nalagajo »prave« težave, torej težave, ki jih najbolj potrebuješ za svoj nadaljnji razvoj. Biti odgovoren sam zase pomeni nositi odgovornost za to, kar govoriš, pa tudi za svoje vrednote, meje in čustva. Veliko tega ni tvoja last, veliko si prejel in prevzel iz tujih virov – od svojih staršev, šole in prijateljev. Kot odrasel človek se moraš sam odločiti, ali si boš vse to prisvojil in sprejel ali pa boš nadomestil z nečim drugim, kar ti je bližje in se ti zdi primernejše. Vsak moški se mora očetovanja naučiti sam. Preberi uvodno poglavje (Očetje...

Uvodno poglavje iz “Mož in oče – knjiga zate” (J. Juul)

Uvod: očetje včeraj in danes   Preden se je oblikovala nova družina, družina, kakršno poznamo danes, so moški veljali za hranitelje svoje družine – bili so sicer poglavarji družine, v njeni čustveni infrastrukturi pa skoraj niso sodelovali. Takšna podoba očeta se je obdržala zelo dolgo – od konca srednjega veka do šestdesetih let prejšnjega stoletja. Šele po letu 1960 – v moji generaciji – so se moški domislili, da bi lahko postali sestavni del svoje družine ter prevzeli skrb in odgovornost za svoj naraščaj – tako eksistencialno kot tudi emocionalno. Ne vem, ali obstaja generična razlaga za dejstvo, da bosta tvoj oče in ti veliko lažje postala glasbenika, če sta bila na primer glasbenika že tvoj praded in tvoj stari oče. Isto lahko ugotavljamo o očetovanju. V moji generaciji se je zgodilo naslednje: mi, ki smo se imeli za »nove očete«, sicer nikakor nismo želeli prevzeti obnašanja svojih očetov, kljub temu pa zavestno nismo niti poskušali v svojih družinah razviti in utemeljiti samostojne vloge, temveč smo si preprosto prizadevali posnemati matere. Kar so počele one, smo hoteli početi tudi mi, in tako smo se nenadoma soočili s povsem novimi nalogami. Začeli smo kopati in hraniti svoje otroke, jih previjati, jih pestovati in ujčkati, se z njimi igrati in hoditi na sprehod. Vse, kar smo počeli, pa je potekalo pod najstrožjim nadzorom mater. V naši zgodovini »odsotni očetje« niso bili ravno redko posejani. »Odsotni oče« je bil v mnogih generacijah izraz za osamljene patriarhe na čelu družinske strukture. Poskušali so biti očetje, tako da so v svojem domu prevzeli vodilno in odločilno vlogo, vendar so bili skoraj nevidni, saj so...

Mama je ena sama in prva beseda je mama

(Breda Sobočan) V sodobnosti je definicija družine še posebej zapletena. Poleg vseh drugih dimenzij se lahko mimogrede znajdemo še v političnem okviru. Zato bi rada svoje razmišljanje poudarjeno odmaknila od kakršnega koli politično-idejnega prepričanja in od vsakršnega vrednotenja. Opozoriti želim le na potrebo po refleksiji prepričanj o večnih “Resnicah”. Nobena resnica ni Institucija sama po sebi, vse resnice “delamo” in izvajamo ljudje. Miti so del našega mentalnega sveta in na njihovi podlagi, brez spraševanja, svoje izkušnje spremenimo v zgodbo, v presoje in vrednotenja. Klasična družina, klasične vloge mame in očeta so del mitov, ki jih obravnavamo kot suho zlato, kot edino možno resnico. “Mama je ena sama, prva beseda je mama…” Mnogo tega, kar gradi mite, je pogosto res, saj tvori velik del izkušnje mnogih pripadnikov večine. Ne pa vseh pripadnikov neke družbe. Take sive lise, ki jih ne moremo stlačiti v predale, povzročajo težave posamezniku in družbi. Pogosto delajo hude krivice tistim, ki iz kakršnega koli razloga ne morejo biti del mita. Kot svojo družbeno dolžnost čutim, da izrečem, da množica ljudi, ki se borijo s svojimi notranjimi travmami, izhaja iz na videz popolnih klasičnih dvospolnih, dvostarševskih družin. Z namenom samospraševanja o družbenih konstruktih bi ob debatah o družinskem zakoniku kot za naš čas uporabno definicijo družine to označila kot mrežo ljudi, ki pomagajo posamezniku narediti “dolgo pot od plenic do Človeka”. Družine so lahko tako vsakovrstne, kakor pač nanese življenje, temu ne moremo postavljati zahtev: od klasične, zaželene družine moškega, ženske in otrok do še bolj klasične in obenem spet vse bolj razširjene družine, v kateri se vanjo vključijo še stari starši. Pa do številnih enostarševskih družin,...