Reci oprosti!

(Simona Iglič) Z mlado študentko, takšno, ki veliko vidi in zadosti opazi, se pogovarjava o otrocih. Pa o tem, kako smešno je, da odrasli otroke silimo, da se opravičijo, ko npr. udarijo ali uščipnejo prijateljčka. Kot da bi ta srednje dolga beseda imela kak večji pomen za kateregakoli udeleženca prepira, razen za razsodnika – se pravi odraslega. Pa vendar, mlado dekle vseeno vztraja in pravi, da »žrtvi« pa morda pomaga, ko sliši, da je nekomu žal, da mu je hudo storil. Pa ne vem, če je ravno tako.Mislim, da je prizadetemu otroku veliko bolj mar, da nekdo prizna njegove občutke nemoči, bolečine in morda povratne jeze, kot pa da se ubada z napadalčevim občutkom obžalovanja, ki ga ta tako ali tako po vseh naravnih zakonih ni sposoben razviti tja do 7, 8 leta. Vsaj ne tistega pristnega, ki prihaja iz duše; zaradi številnih izkušenj in naravnega socialnega učenja. Če ste kdaj natančno opazovali napadenega otroka in njegov izraz na obrazu; ste verjetno zasledili, da mu je pravzaprav močno hudo; ko mora njegov prijateljček poslušati kritike in graje, ker je storil nekaj, kar on – ki jih je sicer dobil po buči, prav dobro razume. Recimo to, kako težko je »ne udariti« nekoga, ki ti je vzel igračko, če si star dve leti in se moraš ves čas boriti za stvari. Primer: Ko sva bili s sestro majhni in mi je kdaj pa kdaj ponagajala, in to tako močno, da je vmes posegla mama, sem sama med tem, ko je mama kregala sestro, vedno vpila: Mami pusti jo, pusti jo! Tako veliko mero empatije premorejo otroci, od rojstva naprej. A...