Postavite meje

Starševstvo je pomembna in odgovorna naloga, h kateri sodi najtežja naloga, imenovana vzgoja. Starši se sprašujemo, kako vzgajati, kako postavite meje … Kako postaviti meje otroku? »Tako, da jo postavimo okoli sebe in ne okoli otroka.« Starševstvo je pomembna in odgovorna naloga, h kateri sodi najtežja naloga, imenovana vzgoja. Starši se sprašujemo, kako vzgajati, kaj je prav in kaj ne. Najti moramo ravnotežje. Otroku ne smemo vedno vsega dovoliti, vendar pa ne smemo biti pretirano omejujoči, znati moramo postaviti prave meje. O postavljanju meja smo se pogovarjali s Simono Iglič, voditeljico seminarjev, starševskih skupin in predavateljico Familylab-a. Kaj so meje? So to sporočila s strani staršev ali drugih odraslih oseb o tem, katerih pravil se je treba držati in kakšna so pričakovanja do otrok? Kako bi vi definirali meje? »Meje so sporočila, ja. So tanka in občutljiva (spremenljiva, fluidna) linija, ki ločuje oziroma označuje, kje se konča posameznikova zmožnost SODELOVATI z drugimi in se začne skrb ZASE – za svojo notranjost; potrebe, želje, vrednote. Kadar smo v sozvočju z drugimi, namreč ni potrebe po postavljanju meja. Meja se zavemo šele, ko jih nekdo prekorači. Meje pomagajo definirati posameznikov JAZ; njegov začetek, konec in še marsikaj vmes.« Kaj menite o preizkušanju meja? Otroci znajo biti pri tem sila vztrajni; kričijo, cepetajo itd. »Vsi ljudje preizkušamo meje drug drugega in jih na ta način pomagamo zaznavati, oblikovati in nenazadnje tudi definirati. Odrasli pri tem nismo dosti drugačni od otrok. Otroci resda to počnejo bolj naglas (s kričanjem, jokom, cepetanjem), a mnogokrat smo starši tisti, ki smo nevede prekoračili mejo svojega otroka. Otroci že od rojstva zaznavajo svoje meje. Čutijo, kdaj so...

Počitnice: Veselje otrok in stres staršev

Ksenija Zor Začenjajo se poletne počitnice. Mnogi starši  so v dilemi; naj sestavijo »program«, otroke vključijo v razne tabore, ali naj dovolijo, da počnejo, kar jim paše, in s tem tvegajo, da se bo otrok dolgočasil? Starši načeloma nismo dolžni svojim otrokom organizirati počitnic. Vendar si običajno lastimo pravico, pri tem pa niti ne pomislimo, kako bi se počutili sami, če bi nekdo to počel za nas, ne da bi imeli sami pri tem kakšno besedo. V načrtovanje, kje bodo otroci pre­ živeli počitnice – doma ali na taborih in  jezikovnih tečajih –  se  splača otroke vključiti enakovredno, čeprav bo odločitev nazadnje temeljila  na tem, kakšne vrednote v družini gojimo, in na naših finančnih zmožnostih. Pomembno je, kaj je dobro in sprejemljivo  za celo družino. Če starši plačujejo drage tečaje in tabore iz občutka, da so »dovolj dobri« starši le,  če težko  privarčevani denar žrtvujejo (investirajo) v otroške aktivnosti, na koncu nihče ne bo zadovoljen. Otroci namreč v zameno nikakor ne bodo mogli izkazati dovolj hvaležnosti za počitnice, da bi se njihovi starši ob tem počutili dobro. Lahko pa  se  vprašamo, zakaj to počnemo. Ali otroke pošiljamo na počitnice, da bi si pred njimi oddahnili? Se sami izogibamo družinskim odnosom? Se nam zdi, da morajo biti med počitnicami koristni, da jih je treba zaposliti? Česa se bojimo, da jih ne upamo pustiti, da počnejo, kar jih zanima? Morda spoznamo, da jih odrivamo stran od sebe; ali da jim ne zaupamo; ali da bo vse v redu, če bodo med počitnicami skrbeli sami zase; ali da se počutimo krive, ker ne preživljamo  dovolj časa z njimi … Karkoli že spoznamo,...

Starševsko vodstvo v predšolskem obdobju

Piše: Karolina Radovanović Prvih 18 mesecev otrokovega življenja je naloga staršev, da se posvetimo dojenčku in njegovim potrebam po hrani, negi, zavetju, varnosti in stiku. Pri tem svoje želje in potrebe potisnemo v ozadje. Kaj pa potrebuje naš malček? Vodstvo namesto vzgoje Po tem obdobju nekateri starši začutijo potrebo, da bi začeli otroke »vzgajati«, jih naučiti kdo so in kakšni bi morali biti. To ni samo nepotrebno, temveč lahko resno prizadane otrokovo osebno integriteto: njegovo edinstvenost, osebne meje, vrednote, želje. Otroci se ne rodijo slabi, egocentrični in asocialni, zato jih ni potrebno »popravljati«. Res pa je, da se rodijo brez izkušenj. Zato potrebujejo učinkovito starševsko vodstvo. »Večina tega, kar govorimo otrokom, zato da bi jih vzgajali, v resnici ni vzgojno. To pomeni, da ne pušča trajnega vtisa v otrokovih možganih. Kar dejansko vzgaja, se med člani družine večinoma dogaja ‘med vrsticami’. Otrok integrira vaše misli, prepričanja, vedenje, razpoloženje, konflikte, krize, veselje in srečo. To so fenomeni, ki puščajo trajen vtis na njegovem telesu in duši, in to so fenomeni, ki bodo oblikovali otrokovo osebnost in način, kako vzpostavlja odnose do drugih.« Jesper Juul Otroci v predšolskem obdobju še vedno potrebujejo, da smo pozorni na njihovo edinstvenost, potrebe, želje, odzive in misli. Naša naloga je, da: – jih jemljemo resno, saj je njihovo dostojanstvo enakovredno odraslim – jih vključujemo v življenje družine, pri čemer upoštevamo lastne izkušnje in modrost – jih seznanjamo s tem, kako počnemo reči v svojem domu: kako skrbimo za higieno, kako se gre v vrtec, kako se vedemo v odnosu do drugih tako znotraj kot zunaj družine. Ta integracijski proces traja pri večini otrok približno pet...

Otroci ne ubogajo in to nas bega

(Simona Iglič) Današnji otroci ne ubogajo več kot nekoč in to odrasle bega. Sprašujemo se, zakaj je tako, ko pa vendar toliko naredimo zanje. Kar naenkrat je logika – več ko daš, manj dobiš. Včasih so otroci do starosti 14, 15 let slepo ubogali starše, danes pa se mimogrede zgodi, da petletnica med poletnim dopustom reče mami: »Domov grem, da veš! Samo do tja, kjer pelje trajekt, me pospremi.« Dobro je, da nas bega to otroško “nesodelovanje”, saj to pomeni, da nam je vsaj malo že jasno, kako je z ubogljivostjo, le ubesediti še ne znamo, zakaj so današnji otroci tako samosvoji in zakaj se »jezikava puberteta« začne že v predšolskem obdobju. Otrok ne manipulira Primer: trinajstmesečna nečakinja se je zvečer z očkom odpravljala spat. Mamica je bila odsotna, zato je večerni ritual opravil očka. Ko je bila deklica že v postelji, se je začela pritoževati in kazati, da želi vstati. Očka jo je dvignil v naročje in sledil njenim »navodilom«. Malčica ga je s prstkom usmerila k predalniku. Tam je pokazala na čistilne robčke, potegnila enega ven in si z njim začela čistiti roke in obraz. Nato je pozvala očka, naj on nadaljuje s tem opravilom, ki ga je očitno pozabil narediti (kot je kasneje izvedel od partnerke). Ko je očka z robčki temeljito očistil deklico, je ta zaspala.Kako hitro bi bil lahko scenarij te večerne zgodbe drugačen in pospremljen z besedami, da deklica preizkuša meje, manipulira z mano, poskuša, če ji bo pri meni uspelo ostati dlje budna, in podobno, kar si še lahko izmislimo odrasli. V resnici pa je deklica izredno natančno sledila »maminim pravilom« in...

Vzgojite optimističnega otroka

(Špela Keber) Znanstveno dokazano starši lahko vplivamo na to, ali bo naš otrok odrasel v zadovoljnega človeka ali ne.Spoznanje, ki lahko osvobaja, a hkrati polaga veliko odgovornost na ramena staršev. Po zaslugi nevroznanosti in večletnih raziskav o možganih primatov in drugih živali smo spoznali, kako različni načini vzgoje vplivajo na možgane otrok. »Zdaj vemo, da lahko na milijone pomembnih trenutkov, ki jih otrok doživi s starši, ustvari sisteme in kemične procese, ki bodo otroku omogočili, da bo imel zelo bogato življenje,« je v uvodu v knjigo “Znanost o vzgoji” zapisala Margot Sunderland, direktorica oddelka za vzgojo in izobraževanje v londonskem Centru za duševno zdravje otrok. Pomembno prvo leto Človeški možgani so sestavljeni iz treh delov – iz prastarih plazilskih, sesalskih in racionalnih možganov. Z vzgojo in načinom odzivanja na otroka močno vplivamo na to, kateri del možganov bo najpogosteje aktiviran. Odločilna rast možganov poteka v prvih letih življenja, ko je končane kar 90 odstotkov te rasti pri človeku. Pri približno sedmih letih se ustvarjanje povezav v možganih upočasni. Nekateri novorojenčka zato imenujejo kar »zunanji plod«, saj je velik del otrokovih možganov še neizoblikovan. »Ko se otroci rodijo, imajo dvesto bilijonov možganskih celic, vendar je v zgornjih predelih možganov med njimi zelo malo povezav. Prav od teh povezav bo zelo odvisna čustvena in socialna inteligenca vašega otroka in prav nanje imate kot starši zelo velik vpliv,« razlaga Margot Sunderland. Ravno zaradi tega, ker večji del dojenčkovih možganov dozori šele po rojstvu, je prvo leto življenja za njihov razvoj izredno pomembno. Na povezave med celicami zelo vpliva okolje, v katerem otrok odrašča. Tako ljubeče in razumevajoče okolje spodbudno vpliva na razvoj...