Starši RAUS!

(Piše: Ivana Gradišnik) Znanka, ki uči na faksu, je zadnjič tarnala, da največ živcev porablja na govorilnih urah za starše svojih študentov. Oglašajo se po inskripcije, po ocene, prinašajo opravičila za odsotnost na vajah ali pa se prihajajo pritoževat nad ocenami. Po mojem s tem, ko jih sprejme, grdo krši najmanj načelo zasebnosti in zakon o zaščiti osebnih podatkov, zato sem ji rekla, naj si na vrata kabineta obesi napis “Starši RAUS!” in ne odpira vrat starejšim od 25. To se mi zdi res skrajno mil ukrep, sploh ker se že lep čas poigravam z mislijo, da bi nekaj podobnega predlagala  tudi za otroška igrišča, le da bi tam dodala še posebej izurjene redarje, ampak znanka je prepričana, da bi končala na disciplinskem zaradi diskriminiranja in sovražnega govora, zato si rajši prizadeva z božjo potrpežljivostjo in sočutnim razumevanjem prepričati starše svojih odraslih študentov, naj si najdejo drug hobi. Da smo starši nagnjeni k vmešavanju v življenje otrok, ni nič novega. Iz nekega nesporazuma ne ločujemo dobro med ljubeznijo, skrbjo in zaskrbljenostjo, pa med podporo in servilnostjo, pa med  pomočjo in uzurpacijo odgovornosti. Saj ko sem bila majhna, je bilo podobno. Transgeneracijski vpliv “cankarjanske matere” pač ne gine. Tudi moj oče se je moral bosti s svojo zaradi raznih njenih intervencij: ona se je vsakič znova pridušala, kako je “samo htila da pomogne”, on pa ji je vsakič znova vračal hvaležnost rohneč, da je pot v pekel pač tlakovana z dobrimi nameni. Mislim, da sta s tem pomembno prispevala k predčasnemu razvoju moje sposobnosti za abstraktno mišljenje. Drži, živimo v kulturi zastraševanja in negotovosti, in starši smo še posebej ranljivi....

Jok za lahko noč

(Piše: Simona Iglič)   Vsi novopečeni starši se prej ali slej znajdemo v položaju, ko otrok zvečer joče in noče zaspati sam. Nekateri težko pustimo otroka jokati, ker čutimo, da bi raje ravnali drugače; drugi niti ne, saj verjamemo, da nas bo otrok začel »vrteti okoli prsta«, če bomo popustili. Odlično izhodišče za reševanje kakršnihkoli dilem je, da se vprašamo, kaj čutimo v zvezi z določenim vprašanjem, ki se nam poraja. Potem hitro vemo, kaj je za nas prav in kaj ne. Otroci pa so mojstri v izražanju tistega, kar čutijo. Tako npr. petletna deklica zvečer potoži mamici, da jo je strah spati sama v svoji sobi. Deklica si je izbrala ta argument zato, ker je vedela, da se bo mama za trenutek odzvala nanj. Vse ostalo ne bo delovalo. Toda ko se mama zave, da ne gre za strah (deklica namreč že leto dni sama zaspi v temi in gre ponoči tudi sama v temi na stranišče; poleg tega tudi ne pove, česa konkretno jo je tisti trenutek strah), obsodi hčerko, da jo izkorišča. Obenem se mama ustraši, da se bo to ponavljalo tudi v prihodnje. Večerni trenutki, ko otroci zaspijo, pa so ji še kako dragoceni! A deklica ni imela v mislih tega, da bi mami odvzela »prosti« del večera. Preprosto je uporabila »dogovorjeni signal« za to, da bi bila uslišana. Kaj je bil pravi razlog, da se je deklica tisti večer hotela pocrkljati pri mami, bo ostalo skrito. Morda jo je samo pogrešala, morda si je želela tolažbe po napornem dnevu, ali pa jo je zadaj grizla skrb, ker je slišala, da se starša prepirata in...

Vstop v šolo

(Piše: Nataša Novak Mulej)   Ko otrok prvič prestopi prag šole, je tako zanj kot za starše to prelomen dogodek. Odslej bo velik del svojega časa preživel v šoli; njegov svet se bo razširil izza varnih mej doma. V novi sredini bo skozi odnose z drugimi spoznaval sebe, podprt z dediščino svojih staršev, ki je lahko tako v pomoč kot v breme, pogosto zmes obojega. V časih avtoritarne vzgoje so otroke s šolo radi strašili. Marsikdo se še spominja grozeče ponavljanega stavka mame, očeta ali sosede: »Boš že videl, ko se začne šola!« Tako danes veliko spominov na 1. september spremljajo občutki krivde in strahu. Sodobni starši pa smo se – z najboljšimi nameni, da bi popravili krivice iz preteklosti – oprijeli druge skrajnosti: vstop v šolo idealiziramo do te mere, da šolo predstavljamo kot obljubljeno deželo, v kateri so vsi sošolci in sošolke najboljši prijatelji, učiteljica najprijaznejše bitje na svetu, učenje pa nekaj najlepšega na svetu. Z okrancljanimi šolskimi torbami in kičastimi šolskimi potrebščinami, ki se otrokom bleščijo iz reklam, je slika o šolarki Barbie in šolarju Kenu popolna. A to je tudi podoba izgubljenega, osamljenega otroka, ki se v resničnem svetu pogosto ne zna postaviti zase. Tega pa si kot starši ne želimo, mar ne? Zato je pomembno, kako starši otroka pripravljamo na šolo. Če želimo, da bo naš otrok razvijal zdravo samospoštovanje, ki je pogoj za kakovostne odnose z drugimi, najprej pometimo s svojimi predsodki in pričakovanji. Ne vsiljujmo torej svojih predstav, temveč dovolimo, da si otrok ustvari svoje. Obstaja trend, da starši v preveliki skrbi za otrokovo prihodnost, po tem, ko vstopi v šolo, začnemo...

O joku in separaciji

(po “Znanost o vzgoji”) Na stisko ob ločitvi se otroci večinoma odzovejo z jokom in oklepanjem staršev, le-ti pa pogosto ne vedo, kako naj bi reagirali, da bi ločitev kar se da olajšali. Običajno slišimo celo vrsto nasvetov – od tistih, ki pravijo, naj se otrok pač pošteno zjoka in da se bo že navadil, do tega, da otroka, ki še ni pripravljen na ločitev, še ne vpišemo v vrtec. Ker pa je situacija v vsaki družini zelo specifična, je težko dati nasvete, ki naj bi veljali za vse.V tem članku ponujamo v branje nekaj povzetkov nekaterih zanimivih znanstvenih spoznanj na temo joka in separacije, ki bodo objavljeni v knjigi Margot Sunderland: Kaj bi morali vsi starši vedeti o vzgoji . Knjiga, ki povzema več kot 800 študij s področja nevrologije, razvojne psihologije in sorodnih ved, bo konec januarja 2009 izšla v slovenskem prevodu pri založbi Didakta. Ločitvena stiska Ločitvena stiska se ponavadi začne oglašati med osmim in osemnajstim mesecem starosti, vendar pa jo nekateri dojenčki doživljajo že prej, pri nekaterih pa v takšni ali drugačni obliki traja do petega leta ali še dlje. Obdobje ločitvene stiske je čustveno naporno tako za otroke kot tudi za starše, vendar pa obstajajo načini, kako lahko ločitveno stisko in njeno doživljanje olajšamo. Ena od možnosti je zagotovo ta, da je otrok ločen od staršev le, ko je to res nujno potrebno. Če opažamo, da je otrok težko ločen od nas, lahko poskušamo poiskati način, da je čas, ki ga preživi proč od staršev, čim krajši, vse dokler ne vidimo, da je otrok pripravljen na vrtec oz. varstvo. Ker pa v nekaterih okoliščinah...