Z dialogom ne izgubimo moči, Sergeja Hadner Hvala sprašuje J. Juula (Žurnal, oktober 2009)

Z Jesperjem Juulom se pogovarja Sergeja Hadner Hvala (Žurnal, oktober 2009) V Sloveniji bo s sprejetjem družinskega zakonika prepovedano vsako telesno nasilje nad otrokom. Ali so po vašem mnenju klofuta ali tri po zadnjici vendarle lahko kdaj primerne? Ne. Posledice telesnega kaznovanja so različne. Nepričakovana in neracionalna kazen pusti posledice na otroških možganih; tak otrok se bo, ko bo odrasel, na konfliktno situacijo odzval konfliktno. Predvsem pa starši po navadi ne pomislijo, da s telesnim kaznovanjem uničujejo odnos med seboj in otrokom. Imajo otroka, ki jih ima rad, in mislijo, da je ta ljubezen brezpogojna. Zakonska prepoved telesnega nasilja nad otroki je popolnoma pravilna odločitev, treba pa je vedeti, da bo trajalo dve, tri generacije, preden bo ostalo samo še kakih deset odstotkov staršev, ki bodo otroke pretepali. Je kričanje, zmerjanje, žaljenje za otroka manj hudo kot pretepanje? Psihično nasilje je prav tako škodljivo in ima enake posledice: otrok se počuti krivega, vemo pa, da sta krivda in sram najbolj uničevalna občutka. V tej državi, na Hrvaškem, v Nemčiji … je toliko krivde, da se ljudje ne morejo premikati. Ni logično, vendar je dejstvo, da se tisti, ki je žrtev, počuti krivega. To so torej otroci in ženske. Kaj naj naredijo starši, če se tako vedejo do otroka? Naj se opravičijo, priznajo, da so naredili napako? Če in ko se zgodi kaj takega, je zelo pomembno, da starši prevzamejo odgovornost in jo izrazijo v besedah: ”Naredil sem nekaj, kar je narobe in česar ne bi smel!” Ne obljubljajte, da se ne bo več zgodilo, ker tega ne veste zagotovo. Obstajata dve skupini staršev, ki tepejo svoje otroke: prvi so...

Klofuta

(Nika Vistoropski) Prepovejmo vsakršno kaznovanje otrok“Sam si si kriv! Kaj pa me nisi ubogal!« so besede iz ust staršev, ki se poskušajo oprati krivde za udarec, ki ga zelo pogosto obžalujejo. Tisti, ki tepejo svoje otroke, so bili v otroštvu večkrat tudi sami tepeni – vzorci se ponavljajo. Tepež spodbuja laganje, slabo samopodobo in pomanjkljivo opremljenost za odraslo življenje. Nična toleranca do telesnega kaznovanja je stanje, ki bi si ga želeli tudi v Sloveniji. Junija je Svet Evrope začel uradno kampanjo prepovedi telesnega kaznovanja otrok. Že maja 2005 so predsedniki držav in vlad članic Sveta Evrope sprejeli odločitev za izvajanje programa proti vsem oblikam telesnega kaznovanja otrok. Ker gre za najbolj razširjeno obliko kaznovanja v vseh okoljih – v šolah, kazenskih sistemih, varstvenih institucijah in predvsem v domačem okolju – je pobuda Sveta Evrope namenjena vsem evropskim državam. Sledi tudi priporočilom študije generalnega sekretarja Združenih narodov proti nasilju nad otroki, ki kot datum za dosego cilja določa leto 2009. Popolno prepoved telesnega kaznovanja v vseh okoljih je doslej doseglo skupno 18 držav v Evropi (Avstrija, Bolgarija, Ciper, Danska, Finska, Grčija, Hrvaška, Islandija, Latvija, Madžarska, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Romunija, Španija, Švedska, Ukrajina). »Slovenija je ena od 29 držav članic Sveta Evrope, ki te prepovedi še nima,« pove prof. dr. Pavle Kornhauser, predsednik Foruma proti telesnemu kaznovanju v družini. »Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pravijo, da so nekateri poslanci zoper temu členu, ker da je nepotreben. To so ostanki stare vzgoje, pri kateri vzgajajo tako, kot mislijo, da je prav. Starši hočejo otroku najbolje, a se ohranja miselnost, stara stoletja: Šiba je božja mast. Mislim, da bi...

Kjer poje šiba, umira dostojanstvo

(Ranka Ivelja) Slovenija, ena redkih evropskih držav, kjer zakonodaja otrok ne ščiti pred telesnim kaznovanjem “Kjer so otroci, mora biti doma tudi šiba, to je stara resnica in pravica. Kjer ni pri deci šibe strahovalke, tudi pokorščine ni…” “Oča in mati brez šibe in pa kralj brez meča izgubijo hitro čast in oblast.” “Šiba strahovalka se ne sme za tramom posušiti; zakaj suha šiba se rada zlomi in malo pomaga; za potrebo mora peti, toda modro in po pameti.” Avtor zgornjih, danes nekam srhljivo zvenečih “vzgojnih” priporočil je višji šolski nadzornik, kanonik lavantinske škofije, škof in svetniški kandidat Anton Martin Slomšek. Temu se seveda ne gre čuditi, znameniti mož je bil pač otrok svojega časa, ne boljši ne slabši od svojih sodobnikov. Otroke pa so tedaj “vzgojno” tepli tako duhovniki kot učitelji, tako nazadnjaki kot naprednjaki, tako moški kot ženske. Bolj intrigantno in manj razumljivo je to, da ima za “Slomškove” metode dve stoletji kasneje razumevanje še vedno toliko ljudi. Da je “blago” nasilje – na primer klofuta, udarec po zadnji plati, poteg za uho – primerno in koristno, menijo namreč kar tri četrtine staršev, približno tretjina pa jih priznava, da se tovrstnih “vzgojnih” metod poslužuje občasno. In vendar bi na vprašanje, ali je dovoljeno, primerno in koristno tepsti ljudi, najbrž prav toliko ljudi odgovorilo nikalno. Ali torej otroci še vedno niso ljudje? Vprašanje se zdi retorično, toda mišljeno je resno. V Slomškovem času namreč otrok dejansko ni veljal za “pravega” ali za “celega” človeka, ki bi mu bila priznana integriteta in človekovo dostojanstvo. Bil je lastnina staršev, v vzgojo se zato ni smel nihče vtikati. Naloga otroka je...