Uf, ta jeza … mamina namreč

To, kar mi pri prvi hčerki ni uspelo, poskušam uresničiti pri drugi: kako ostati mirna in se ne jeziti, ko hčerko zagrabi napad trme, ihte oziroma nepopustljivega »hočem, da je po moje«. In predvsem, kako ji pomagati, da se bo naučila sprejeti te intenzivne občutke, ki jo več kot očitno vso prelijejo. Ko sem ozavestila to, da sem v resnici prav tako izgubljena v hčerinih občutkih kot ona sama in da je moja jeza le obrambni mehanizem moje popolne nemoči, sem bila kot mama še bolj zmedena in prestrašena. Kako naj ji pomagam, če pa ne znam pomagati niti sebi?! Pa smo spet pri znanem Juulovem prepričanju: največ, kar lahko starš naredi za otroka, je, da dobro poskrbi zase. Če torej hočem pomagati hčerki, se moram najprej sama naučiti sprejeti in razumeti svojo jezo, potem pa najti izhod iz nje. In zares je pomagalo to, da sem nekajkrat odšla iz sobe in h kričeči hčerki poslala moža (čeprav je ob mojem odhodu začela še bolj kričati), ko sem čutila, da se od vse silne jeze v sebi ne morem povezati ne z empatijo, ne z ljubeznijo. V takšnih trenutkih sem namreč tako zelo jezna na hčerko, ki kriči na vse grlo, da bi jo najraje zagrabila in jo utišala, pa četudi z nasiljem. Nekajkrat sem bila sredi noči tako obupana od njenega glasnega in neumornega kričanja, ker ji je oči prinesel vodo namesto mami ali ker je mami šla lulat, pa nje ni vzela zraven, da sem jo zares zagrabila in ji za hipec zaprla usta z roko, čeprav sem globoko v sebi vedela, da je to zelo narobe....

Pride čas, ko se ne moremo imeti več samo radi

(Simona Iglič) Vsaka družina vstopi v obdobje, ko otrok ne dovoli več, da bi v družini vladala zgolj in samo harmonija, ljubezen, temveč nastopi čas, ko se pokaže še druga človeška plat, ki je prav tako živa, dinamična in močna. Jeza, žalost, obup, nezadovoljstvo, neodobravanje in konflikti so del vsakdana zdrave družine. »Jaz pa tebe nimam ves čas rada« Ko je bila hčerka stara tri leta, sem se večkrat jezila nanjo in na njeno vedenje odzivala na načine, ki mi niso bili všeč. Vse skupaj se je običajno končalo z mojo slabo vestjo, ki sem jo skušala omiliti tako, da sem hčerki dala veliko mero objemov, poljubčkov in sladkih besed. V tistem obdobju sem tudi pogosteje govorila hčerki, kako rada jo imam, in zraven dodajala, da tudi takrat, ko je lumpasta in me jezi. Nekega dne pa sem na svoje »pretirane« izraze ljubezni dobila nedvoumen odgovor: »Nehi mi že to skos govort.« Dušiti otroka s svojo navidezno brezpogojno ljubeznijo, ki v realnem življenju pač ne more biti resnična, je del idealizirane podobe starša, ki je v sodobnosti še kako živa. Lahko človek zatrjuje drugemu (čeprav malemu) človeku, da ga ima rad, če ga je še nekaj minut nazaj skorajda sovražil (vsaj tako je kazal z očmi, glasom )? Otroci živijo v sedanjosti, »tukaj in zdaj« in tako tudi doživljajo svet okoli sebe. Kakršnokoli abstraktno in skozi čas izražanje čustev je zanje nerealno. Prav tako se otroci zavedajo, da popolnih staršev ni! Zakaj se potem pretvarjamo, da se moramo ves čas imeti le radi?! In naprej: kako težko mora biti prejemniku »brezpogojne ljubezni«, ko pa sam vendarle ne čuti tako. Hčerko...