Pomen gibanja in raziskovanja v naravi za razvoj naših otrok

Piše: Tina Bregant, dr. med., spec. pediatrije, specializantka FRM, MAES terapevt, vodja Familylab seminarjev Uvod Vzgoja otrok še vedno obstaja velik izziv, ki mu bomo verjetno priča, dokler bomo obstajali kot človeštvo. Človeški mladiči so izjemno nebogljeni v primerjavi z drugimi mladiči sesalcev. Če konjiček v prvi uri po rojstvu že stoji na nogah, to ne velja za novorojenčka, ki potrebuje kar celo leto, da naredi prve korake. Odvisnost naših, človeških mladičkov, je izjemna: tako od staršev kot od širše skupnosti, v kateri odraščajo. Ljudje smo namreč kot vrsta zavzeli planet Zemljo kot močna skupnost in ne kot silno močan in uspešen posameznik. Skrb za naše otroke je zato prepuščena ne le staršem, pač pa je dolžnost vseh, ki z otroki prihajamo v stik: vzgojitelji in učitelji v vrtcu in šoli, zdravstveni in socialni delavci po službeni dolžnosti; nenapisana obveza pa velja za vse, tudi za prijazne sosede, ki lahko otroka povabijo na čaj, če je slučajno pozabil ključ in bi sicer moral počakati na starše, da se vrnejo iz službe. Zakaj se pravzaprav človeški mladički rodijo tako nebogljeni? Temu je tako, ker so vsi novorojenčki, kljub temu, da so donošeni, pravzaprav rojeni prezgodaj. Gre za evolucijski kompromis med veliki otroškimi glavami in ozkimi medenicami žensk. Zato večino prostornine možgani pridobijo kasneje – torej po rojstvu. Tudi kar se tiče komunikacijskih veščin in govora, naši otroci potrebujejo kar celo leto, da spregovorijo prvo besedo in nato še nadaljnjih 25 let, da se zares osamosvojijo: se odselijo od staršev, so sposobni sami zagotavljati sredstva za lastno preživetje in končno tudi osnujejo lastno družino (Bregant, 2010). Ravno ta nebogljenost in nefunkcionalnost pa...

Te presnete domače naloge

(Piše: Darja Barborič Vesel)   … ali kako otroke pripraviti do tega, da bi jih pisali? V mnogih družinah, kjer bivajo šolarji, predstavljajo domače naloge stalen vir prepirov, pritiskov in slabe volje. Vse več je otrok, ki nalog preprosto nočejo pisati. Po navadi zato, ker menijo, da imajo zanimivejše opravke in z njihovega zornega kota tudi bolj koristne. Ne gre pa zanemariti niti dejstva, da številni otroci, ne le da ne uživajo v šolskem učnem delu, ampak ga resnično ne prenašajo. Kako naj bi potem rade volje pisali domače naloge, ki so na neki način podaljšek šole? Starši, po drugi plati, smo se ujeli v zanko med željo, da bi bili naši otroci uspešni šolarji (mi pa zato sprejeti kot vzorni in uspešni starši), ter potrebo, da z najbližjimi preživimo dan v prijetni sproščenosti in toplini blizkega odnosa. Večina staršev kmalu ugotovi, da dan prevečkrat ni dovolj dolg za oboje in da so naše zaloge energije sicer obnovljive, toda ne neomejene. Kaj torej otroci, šolarji, potrebujejo od staršev, da opravijo domače naloge? Potrebujejo starše, ki so na voljo za vprašanja, poskuse skupnega raziskovanja in iskanja odgovorov; Potrebujejo empatično vodenje; Predvsem pa potrebujejo možnost, da domače naloge opravijo zaradi svoje odločitve in na svoj način. Ključno je, da starši ostanemo starši in ne le pomožna delovna sila šole. Naša starševska naloga ni, da poskrbimo za to, da je šolsko delo primerno opravljeno. To ne more biti naloga staršev. Domače šolsko delo je izključno domena šolarja. Je predmet dogovora med šolarjem in učiteljem. Je pričakovanje učitelja do učenca, je zaveza med njima. Starši si želimo, da bi se otroci priučili delovnih...

Zakaj je šola “beda”

Otroku slikamo šolo kot prostor, kjer bo luštno, kjer se bodo učili zanimive stvari, spoznali nove prijateljčke, učiteljice bodo krasne in vse bo super. A take šole ni. “Otrokom ne predstavljajte šole kot nekaj drugega, kar realno je. V šoli se bo dogajalo kaj zabavnega in družabnega, ampak bo tudi in predvsem delo,” staršem pred vstopom otrok v šolo na srce polaga Darja Barborič Vesel, socialna pedagoginja z dolgoletnimi izkušnjami dela z otroci in družinami v šoli ter kot svetovalka pri Familylabu. Otrokom navadno rečemo: “Zdaj si velik, greš v šolo, nekaj novega bo prišlo”, kar je po besedah Barborič Veselove primeren odziv, saj predstavlja vstop v šolo prehod v novo obdobje, na kar so otroci ponosni. Težava nastopi, ko predstavimo otroku šolo kot prijetno institucijo, kar pa to nujno ni. “To je podobno kot prikazovanje zakonskega razmerja kot končnega produkta neskončne romantične ljubezni, kjer bo vse samo še lepše.” Prav tako ni primerno, da otroka strašimo z besedami: “Zdaj se začenja resno delo, konec je igre in veselja“. Tudi to ni realno, veliko bo treba sedeti in delati, se bo pa otrok marsikaj novega naučil in marsikaj novega počel,” razlaga Barborič Veselova.“Seveda bo še vedno veliko zabave, a se bo ta počasi umikala v popoldanski čas, kot je pri odraslih ljudeh.” Za prvošolčke je najbolj težko, da morajo sedeti Prehod iz šole v vrtec se pozna tudi po drugačni retoriki, ko učitelji govorijo, da je nek otrok priden, da dobro dela, kar je pogosto v nasprotju s predstavami staršev, ki so razočarani, ko ugotovijo, da šola ni takšna, kot so si predstavljali. “Šola je sistem, tako pri nas,...

O spreminjanju

Alda Stojanovič Kako zelo rad se človek oklepa starega, navajenega, utečenega. Koliko bolj preprosto je ravnati v skladu z naučenimi vzorci. In kako težko je spremeniti kakšno svojo staro navado, vemo vsi starši, ki poskušamo vzpostaviti med seboj in otrokom drugačen odnos. Natančno vemo, kaj delamo narobe, trdno si obljubimo, da bomo v naslednji situaciji ravnali drugače, pa se nam zopet zalomi. Kako globoko v nas živi kultura, znanje in vrednote rodov, ki so živeli pred nami. Naše nezadovoljstvo postaja ob neuspehih še večje; prvič zato, ker nam ni uspelo ravnati tako, kakor smo nameravali, in drugič zato, ker nismo uspeli graditi odnosa, kakršnega smo želeli. Čez noč torej ne gre. Toda če verjamemo, da je potrebno, bomo spoznali tudi resnico, da je mogoče. Oboroženi smo s teoretičnim dejstvom, da ni nikoli prepozno, če veš, kako. Vedno smo seveda starši tisti, ki imamo to moč, da naredimo prvi korak. Ne samo, da imamo starši to moč, za kakovost medsebojnega odnosa in tudi za njegove posledice smo odgovorni le mi. In potem je treba po majhnih korakih nadaljevati in ponavljati in utrjevati. Tako se bomo spreminjali in takrat se bo začel spreminjati tudi odnos z otrokom. Jesper Juul, danski družinski terapevt, nam jasno pove, da lahko učni proces pospešimo, lažje nam bo šlo, če bomo otroku povedali resnico, da vemo, da delamo narobe. To seveda ni preprosto. Za nekatere je celo zelo težko. Morda nam lahko kdo pri tem pomaga; partner ali otrok sam. Treba je sesti za mizo, pogledati otroka v oči in mu priznati: “Glej, žal mi je, to kar sem zdaj rekla/naredila, ni bilo prav. Poskušam se spremeniti, pa mi ne...

Dajte mi pomoč za moč, Intervju z Gabi Čačinovič Vogrinčič (Ona, 23. avgust 2011)

Dr. Gabi Čačinovič – Vogrinčič, psihologinja, profesorica, raziskovalka, družinska terapevtka in človek z velikim socialnim čutom za otroke. Pozna njihove težave v šoli, vzroke zanje in si prizadeva, da bi sprejemali šolo kot veselje, užitek ob znanju. Aktivno je sodelovala v triletni raziskavi, raziskovalnem projektu Učenci z učnimi težavami. Tukaj so izsledki. Naši otroci vse manj radi hodijo v šolo, mnogi jo prav sovražijo. Kje so vzroki? To sem že slišala pa tudi prebrala. Vzrokov za takšno stanje je veliko, mene zanimajo tisti, na katere lahko vplivamo, jih spremenimo. Šola je lahko za učence odličen delovni projekt, mora pa biti osmišljen. Pomemben je predvsem odnos med učiteljem in učencem. V preteklosti je bila žal iz nekih objektivnih prepričanj uveljavljena temeljna ideja, da v šoli ni posameznika, ampak skupina, razred, tako da tudi odnos med učiteljem in učencem ne sme biti oseben. Tega pa danes ne sme biti. In na to lahko vplivamo. Želimo si, da bi bil odnos med učiteljem in učencem delovno oseben, kar pomeni, da bi bila v skupnem delovnem projektu. Če prav razumem vaše razmišljanje: na učitelju torej šola stoji? Seveda, stoji in pade. Še enkrat moram poudariti, da je najpomembnejši odnos med učiteljem in učencem. Vendar mora učitelj imeti podporo in dovoljenje v sistemu, da je spoštljiv in odgovoren zaveznik otroka tako, da ga razume kot strokovnjaka iz njegove lastne izkušnje. Ko podporo dobi, se mora tega tudi naučiti. Izobraziti se mora za poseben delovni odnos med učiteljem in učencem. Le tako se otroku približa in skupaj z njim soustvarja znanje, ne pa da od njega zahteva, da zna do pike tako, kot je on,...