Vloga svetovalnega delavca pri profesionalnem razvoju učiteljev

Avtorica: Ana Bogdan Vpeljava intervizije kot odlična priložnost za profesionalni napredek – primer dobre prakse »Posledice učiteljevega dela segajo dalj v prihodnost kot pri marsikaterem drugem poklicu; a način njegovega dela v večji meri, kot to sam želi ali se tega zaveda, določa preteklost – izkušnje iz lastnega šolanja.« (Marentič Požarnik, 1987, str.3) Povzetek: V prispevku razpravljamo o pristojnostih in odgovornostih svetovalnega delavca za profesionalni razvoj učiteljev. Menimo, da je pri odločitvah za profesionalni napredek, ki je moralno-etična dolžnost sodobnega strokovnega delavca, zelo pomembna osebna angažiranost posameznika, ki nujno vključuje prevzemanje odgovornosti. Kot eno od možnosti profesionalnega razvoja opredelimo intervizijo. S tem, ko jo svetovalni delavec ponudi, poskrbi za učitelje in jih hkrati spodbuja k skrbi zase ter posledično izboljšanju njihovega samospoštovanja. Menimo, da je taka oblika izobraževanja, ki temelji na konkretnih strokovnih izkušnjah učiteljev, lahko eden od načinov, ki bodo spodbudili tudi sistemske spremembe. Sodobna slovenska šola je zelo storilnostno naravnana, torej postavlja dosežke pred srečo in zadovoljstvo, kar pomeni, da so učenci, pa tudi učitelji v taki šoli podvrženi pritiskom in obremenitvam s čim boljšimi rezultati. Menimo, da je pomemben prispevek svetovalnega delavca – socialnega pedagoga – v tem, da z lastnim zgledom in izborom izobraževanj, ki poudarjajo pomembnost kvalitetnih odnosov in sprejemajoče šolske klime, spodbudi kritično razmišljanje najprej svojih kolegov, sčasoma pa tudi učencev. Ključne besede: profesionalni razvoj, vloga svetovalnega delavca, osebna odgovornost, samospoštovanje, intervizija, storilnostno naravnana šola, kritično razmišljanje Uvod V smernicah, s katerimi je opredeljeno svetovalno delo v osnovni šoli (2008), je med drugim zapisano tudi, da je svetovalni delavec tisti,  ki koordinira in sodeluje pri strokovnem izpopolnjevanju učiteljev na šoli (predavanja in delavnice...

Dialog s starši kot osnova za pomoč otroku s posebnimi potrebami

(Pišeta: Katarina Leban Škoda in Ana Bogdan Zupančič) Pri poklicu pedagoga, učitelja je eden od zahtevnejših izzivov dialog z vsemi vpletenimi v vzgojno-izobraževalnem procesu, predvsem s starši. Učitelj se kot partner v dialogu s starši znajde v za marsikoga stresni vlogi, saj se mora pokazati kot človek, kot osebnost in ne le strokovnjak na svojem področju ne glede na to, kdo je njegov sogovornik. V prispevku bova avtorici na konkretnem primeru šolske prakse, kjer se pri dečku kažejo težave na vedenjskem in čustvenem področju, skušali prikazati nemoč, ki jo doživljamo strokovni delavci šole, ker ne uspemo vzpostaviti konstruktivnega dialoga s starši. Izpostavili bova možnosti šole za ravnanje v otrokovo korist ob prepoznavanju njegovih težav. Kakšne so ovire, na katere naletimo, če starši teh istih težav ne prepoznajo? Kakšna je učiteljeva možnost, ko se sreča s takimi starši? Kakšna orodja ima na voljo? Na koga se lahko obrne? 1. OPIS KONKRETNEGA PRIMERA (soočanje šole s konkretnim primerom) Deček obiskuje zadnjo triado osnovne šole in se sooča z učnimi težavami ter težavami vedenja in čustvovanja. Je živahen in igriv deček. Zanima ga streljanje (športna panoga). Učitelji pri njem opažajo težave s pozornostjo. Pri pouku težko ohranja pozornost. Pogosto se spakuje, dela grimase in uporablja otročji govor, opažamo, da to vedenje izbere predvsem takrat, kadar je od njega zahtevano pravo šolsko delo ali je soočen s kršenjem šolskih pravil. Njegova delovna in učna storilnost je precej nizka, med poukom pogosto ne zapisuje, včasih zvezkov sploh ne odpre. Največ težav ima s pisanjem, tudi bere nerad. Deček bi potreboval zaupno osebo, ki bi mu pomagala pri soočanju z intenzivnimi čustvi – jeza, bes in...

Tudi učitelj ni samo človek

(Desa Muck)   Res ni. Ker samo človek ne more biti učitelj. Čisto navaden človek, ki ga skrbi samo lastno preživetje, tega pač ni zmožen. Kajti učiteljski poklic je poln pasti, ki s preživetjem nimajo nobene zveze. Ko ima učitelj vsega dovolj in si reče, da bo samo človek, da bo živel in delal kot samo ljudje, zgolj samo tisto kar je nujno, sicer pa se bo brigal zase (za učitelje je namreč značilno tudi to, da jih precej dobivajo po glavi, sploh, kadar hočejo kaj spremeniti na bolje), se zgodi nekaj, po navadi v zvezi z učenci, da spet postane učitelj, da pomaga, skrbi in poglobljeno razmišlja o svoji službi, medtem, ko ostali samo ljudje, že zdavnaj mirno spijo ali topo buljijo v TV. Moja najmlajša hči, ki hodi na srednjo vzgojiteljsko šolo, me je zadnjič strahoma vprašala: »Mami, a boš razočarana nad mano, če bom po poklicu samo učiteljica? Vem, da potem ne bom tako »fensi« kot moji sestri (obe študirata za umetnici, bog jima pomagaj) … Ampak vseeno … To si od vsega najbolj želim.« Skoraj sem se zjokala od ganjenosti in se globoko zbrala, da bi ji povedala kar zares čutim. In sem rekla: »Biti učitelj, je eden najpomembnejših, včasih celo najpomembnejši poklic na svetu. Brez dobrih učiteljev, sama danes ne bi bila pisateljica in tudi ne kolikor toliko dostojen človek in mama. In mnogo nas je, ki so nam učitelji stali ob strani na naši poti. Če boš učiteljica, te bom neizmerno spoštovala in tako bom ponosna, da se bojim, da me bo kar pobralo.« In res. Učiteljem bom do smrti hvaležna za to...

Domače naloge ali kako pripraviti učence do tega, da bi jih pisali

(Darja B. Vesel) „Ne da se mi.“ „Popoldan imam za početi toliko drugega!“ „Pa saj vse znam.“ „Saj bi vadil, če ne bi bila učiteljica tako tečna s temi nalogami.“ „Dovolj imam šole, kot da osem ur ni dovolj, oni bi to raztegnili kar čez cel dan!“Najbrž ni težko uganiti, da gre za odzive učencev na vprašanje, kaj jim preprečuje, da bi redno in dobrovoljno pisali domače naloge. Dejstvo je, da učenci dobrobiti domačih nalog bodisi nočejo bodisi ne zmorejo videti, kar je tudi izhodiščna tema mojega prispevka. Drugi fenomen, ki ga opažam glede domačih nalog, je, da imamo vsi vpleteni do njih bolj ko ne negativen odnos. Celo sovražimo jih ali pa nam gredo vsaj na živce, so nam odveč in nam zbujajo občutke neuspeha in nemoči. Kako torej pride do tega, da plemenita pedagoška ideja, ki izhaja iz didaktike poučevanja – in sicer, da so domače naloge temelj utrjevanja naučene snovi – spravlja ob pamet toliko pametnih ljudi ter v praksi, v realnem življenju, nikakor ne more opraviti svoje naloge? Paradoksalno je tudi, da se na načelnem nivoju večinoma strinjamo in znamo celo doseči načelen konsenz o smislu opravljanja domačih nalog, ko pa je treba vzeti zvezek v roke, vsa teorija v trenutku pade. Fenomen si bomo najprej na hitro pogledali z vidika najbolj vpletenih, treh stebrov učnega, šolskega procesa: učencev, staršev in učiteljev. Učenci večinoma ne marajo domačih nalog. Ni nujno, da iz lenobe, neposlušnosti ali zato, ker ne bi razumeli smisla ponavljanja in utrjevanja snovi. Sama kot učiteljica podaljšanega bivanja in dodatne strokovne pomoči opažam, da je težava slej ko prej v tem, da otroke...