Od poslušnosti do odgovornosti (Jesper Juul in Helle Jensen, Didakta)

Vsakodnevni konflikti, izčrpavajoče bitke za premoč s težavnimi otroki – in za mnoge učitelje in starše tudi velikanski izziv, kako sploh poučevati. Vse to sodi danes v običajen šolski vsakdan. Toda neposlušnost in nered imata ponavadi en in isti vzrok: to je globoko zasidran konflikt, ki zaznamuje odnos med odraslim in otrokom. Otroci si želijo naučiti sodelovati, če jih le spoštujemo in priznavamo za enakovredne ter prepoznavamo in spoštujemo njihovo osebno integriteto in individualnost. Jesper Juul in Helle Jensen pokažeta, zakaj v vrtcih, šolah in doma zakaj tako zelo potrebujemo novo razumevanje vzgoje in izobraževanja ter tudi kakšno naj bi to bilo. Pokažeta, da o uspešnosti vzgojno-izobraževalnega procesa v šoli (in drugje) v največji meri odloča kakovost odnosa med učitelji oz. pedagogi, starši in otroki. Avtorja s pomočjo mnogih zgledov pokažeta, da je stara kultura poslušnosti tako v šoli kot v družini že dolgo neproduktivna in izpeta. Hkrati opozorita na resnične alternative, kakršni sta empatija in pouk, ki temelji na spoštovanju pravil, ter pokažeta, kakšen pomen ima v vzgoji in izobraževanju odgovornost. Spričo bogatih in desetletja dolgih izkušenj, ki jih imata pri delu z otroki in z odraslimi, ki delajo z otroki, na nazoren način pojasnita, kako naj odrasli razvijamo in krepimo odnosne kompetence – ta temeljni kamen nove kulture v pedagogiki.   Cena: 34,90 € Strošek za poštnino: 2,50 € Za člane Familylabovega vzgojnega kluba velja dodatni 10% popust na ceno.  Naročila na: info@familylab.si Založba: Didakta, 2010 Uredila: Jana Babšek Prevedla: Irena Samide Št. strani: 368 Vezava: broširana Format: 228 x 153 mm   »Profesionalna kompetentnost v medosebnih odnosih je sposobnost pedagoga, da zagleda otroka v njegovi samobiti in da v...

Zakaj je šola “beda”

Otroku slikamo šolo kot prostor, kjer bo luštno, kjer se bodo učili zanimive stvari, spoznali nove prijateljčke, učiteljice bodo krasne in vse bo super. A take šole ni. “Otrokom ne predstavljajte šole kot nekaj drugega, kar realno je. V šoli se bo dogajalo kaj zabavnega in družabnega, ampak bo tudi in predvsem delo,” staršem pred vstopom otrok v šolo na srce polaga Darja Barborič Vesel, socialna pedagoginja z dolgoletnimi izkušnjami dela z otroci in družinami v šoli ter kot svetovalka pri Familylabu. Otrokom navadno rečemo: “Zdaj si velik, greš v šolo, nekaj novega bo prišlo”, kar je po besedah Barborič Veselove primeren odziv, saj predstavlja vstop v šolo prehod v novo obdobje, na kar so otroci ponosni. Težava nastopi, ko predstavimo otroku šolo kot prijetno institucijo, kar pa to nujno ni. “To je podobno kot prikazovanje zakonskega razmerja kot končnega produkta neskončne romantične ljubezni, kjer bo vse samo še lepše.” Prav tako ni primerno, da otroka strašimo z besedami: “Zdaj se začenja resno delo, konec je igre in veselja“. Tudi to ni realno, veliko bo treba sedeti in delati, se bo pa otrok marsikaj novega naučil in marsikaj novega počel,” razlaga Barborič Veselova.“Seveda bo še vedno veliko zabave, a se bo ta počasi umikala v popoldanski čas, kot je pri odraslih ljudeh.” Za prvošolčke je najbolj težko, da morajo sedeti Prehod iz šole v vrtec se pozna tudi po drugačni retoriki, ko učitelji govorijo, da je nek otrok priden, da dobro dela, kar je pogosto v nasprotju s predstavami staršev, ki so razočarani, ko ugotovijo, da šola ni takšna, kot so si predstavljali. “Šola je sistem, tako pri nas,...

Šolski infarkt – uvodno razmišljanje k slovenski izdaji

Odlomek iz knjige Jesperja Juula: Šolski infarkt (Mohorjeva družba v Celovcu, 2014)   Uvodno razmišljanje ob slovenski izdaji Šolski infarkt Jesperja Juula nas ponovno ne pušča ravnodušnih. Postavlja izzive in visoka pričakovanja do šolskega sistema, ki v hitro razvijajoči se sodobni družbi nikakor ni pred lahko nalogo, a prav gotovo tudi ne pred nemogočo. Simptomi, ki jih Juul obravnava v Šolskem infarktu, se že nekaj časa zelo jasno kažejo v šolskih sistemih in jih zelo dobro poznamo tudi v Sloveniji. Problematizira stres in odpor, ki ju povzroča šola oziroma, bolje rečeno, šolski sistem, in to ne le pri učencih, ampak tudi pri učiteljih in starših. Posledice teh težav so eko-sistemsko pomembne in zadevajo tako tiste, ki so aktivno vpeti v šolski sistem, kot družbo nasploh – v sedanjosti in prihodnosti. Kratkoročni učinki tega odpora se kažejo kot nemotiviranost otrok za učenje. Pa moramo ločiti pleve od semena – otroci se radi učijo, ko se zbudi njihova radovednost, ko se jim da priložnost, da se aktivno vključijo v proces in na sebi lasten način izgrajujejo znanje. Številni učitelji poučujejo tako, da izhajajo iz mladih in jih prebujajo. Težave se začnejo pojavljati, ko otroci začutijo, da so ujeti v mehanicistični krog učnih zahtev, kjer v resnici nikogar ne zanima, kako se spreminjajo in kaj doživljajo, pomembno je le, da se realizirajo cilji, ki jih ne morejo prepoznati kot nekaj, kar ima kakršno koli zvezo z njimi in njihovo prihodnostjo. To lahko sproža nezadovoljstvo, težavno vedenje, odklanjanje šole in skoraj vsega, kar je z njo povezanega. V osnovni šoli lahko eskalira v prepogosto izostajanje od pouka bodisi zaradi težav z zdravjem bodisi...