O spanju in uspavanju

(Anja Svetina Nabergoj) Uspavanje otroka in otroško spanje sta gotovo temi, ki sprožata pogoste in hkrati kontroverzne razprave tako med starši kot med strokovnjaki. V mladih starših se začne po dolgih neprespanih nočeh porajati vrsta vprašanj: kako otroka uspavati, kje naj spi, koliko spanja potrebuje ipd. Toda namesto, da bi poslušali sebe in otroka, se vse preveč pogosto zanašamo na mnenje strokovnjakov ali ubogamo dobronamerne nasvete sorodnikov in znancev. Le redki pa vedo, da imajo nekatere najbolj uveljavljene metode uspavanja nepopravljive posledice za otrokov duševni in telesni razvoj.Otroci v resnici spijo precej plitko in se pogosto zbujajo. Otroški spalni cikel traja v povprečju le okrog petdeset minut (pri odraslem traja devetdeset minut). Čeprav bi si starši morda želeli, da bi otrok prespal vso noč, in še to v globokem snu, pa se moramo zavedati, da ima rahel spanec pri otrocih pomemben biološki in razvojni pomen. Otrokom omogoča, da se v presledkih zbujajo in starše opozarjajo na svoje potrebe, bodisi po toploti, materinemu mleku, bližini, novi plenici ali pa zato, ker imajo zamašen nos ali jih napenja ipd. Dejansko večji del noči preživijo v fazi rahlega spanca (t.i. fazi REM), ki ob intenzivnem sanjanju ugodno vpliva na razvoj otrokovih možganov (Marks et al. 1995). Eden od razlogov, da je najpogostejše vprašanje med mladimi starši prav: »Ali že spite celo noč?«, je gotovo ta, da tako otroci kot starši po napornem dnevu potrebujejo počitek. Drugi razlog pa tiči v dejstvu, da v zvezi z otroškim spanjem med starši kroži kopica mitov. Miti o spanju Otrok mora zaspati sam. Otrokovi razvijajoči se možgani nujno potrebujejo bližino odraslega, da jim pomaga doseči stanje...