Večerno umirjanje, priprava na spanje

(Piše: Darja B. Vesel)   Spanje je ena izmed človekovih elementarnih, temeljnih potreb. Za obstoj nujno potrebujemo spanje, še posebej to velja za otroke, ki so v obdobju rasti in nenehnega raziskovanja sveta, v katerem so se znašli. Če se ozremo v zgodovino in naokrog po svetu, vidimo, da mali otroci, dojenčki, praktično nikjer nikoli niso spali sami. Spali so in spijo s starši, sorojenci, raznimi dojiljami, tetami … Pa ne zato, ker večina kultur ne bi želela vzgojiti samostojnih ljudi. Ravno narobe – prav to je namen. Da se lahko otrok razvije v samostojno, odgovorno osebo, se mora nujno razvijati v skladu s svojimi potrebami. Upoštevanje in zadovoljevanje potreb (sploh malih otrok) pa je naloga staršev ali drugih, ki za otroka skrbijo. Otrok potrebuje spanje, potrebuje pa se tudi naučiti spati. Potrebuje se naučiti ugotoviti, kdaj je zaspan ter kako se takrat umiriš in kako zaspiš. Starše položaj preseneti, sploh tiste, ki s(m)o imeli dojenčke, ki so zaspali praktično kjerkoli in kadarkoli. Na določeni stopnji razvoja se otrok spremeni in s tem tudi vzorec spanja. Za otroka postane spanje pomembno tudi kot ritual, obred, postane del socialnega sveta. Vloga starša tako ni le to, da otroku povemo, kdaj naj gre spat, in mu odredimo vsa ostala opravila. Najprej gre za učenje prepoznavanja občutka utrujenosti. Pogosto starši vemo, da je naš otrok utrujen, čeprav v tistem trenutku še teka naokoli, govori brez predaha in podobno. Tudi to je ena izmed faz utrujenosti – namreč to, da se težko umiriš. Zato je pomembno, da starši ustvarimo okolje, ki bo otroku omogočilo umiritev. Lahko je to ugasnjen TV sprejemnik, zastrte luči...