Kako se pogovarjamo s svojimi otroki?

(Piše: Karolina Radovanovič)   V nekem eksperimentu na Norveškem so starši privolili, da se jih cel vikend, ko so doma s svojimi otroki, zvočno snema. Nato so – povedati je treba, da mukoma – poslušali svoje posnetke in sami ocenjevali kakovost svojih sporočil, namenjenim otrokom: 50% vsega, kar so izrekli, so ocenili za odvečno, nepotrebno oz. so priznali, da v resnici sploh ne mislijo tega, kar so izjavili; približno 20% sporočil so ocenili za škodljiva, celo grozljiva. Povedali so, da so to med drugim izjave, kakršnih so bili deležni od svojih staršev in za katere so si nekoč prisegli, da jih sami nikoli ne bodo izustili; okrog 20-30% povedanega se jim je zdelo v redu in povečini v skladu s tem, kar res mislijo. V kolikšni meri se starši zavedamo, kaj dejansko sporočamo svojim otrokom? Večina staršev se večino časa ne posluša oz. se ne zaveda, kako se pogovarjajo s svojimi otroki. V nadaljevanju bom navedla tri načine komuniciranja, ki so ne samo nepotrebni in dolgoročno neučinkoviti, ampak so tudi škodljivi v vsaj dveh pogledih: škodijo lahko tako našemu odnosu z otrokom kakor tudi otrokovemu samospoštovanju.   1. PODUČEVANJE (z odtenki moraliziranja): »Mami, a je to na sliki dedek?« »Ne, Peter, to je dedkov brat. V mlajših letih sta si bila zelo podobna. Le da je dedek vse življenje pridno delal, njegov brat pa je bil razvajen lump, veš, ni se mu ljubilo delati, samo zabavati se je hotel, pa ga nobena ni hotela in je ostal sam. Viš sine, tako se v življenju godi lenuhom!« Včasih si starši želimo izkoristiti iztočnico za to, da bi otroka mimogrede naučili...