Zapri vrata, “Supermami”!

(Simona Iglič) Odnos med mamo in otrokom je eden bolj intenzivnih v človekovem življenju. Skoraj eno leto trajajoči porodniški dopust ponuja ogromno časa, da se potrebe otroka in mame prepletejo do takšne mere, da ženska preprosto ne ve več, kdaj gre za zadovoljevanje njenih in kdaj otrokovih potreb.Kako se vse skupaj začne “Le pol urice za kavico, pa tuširanje v miru in morda še kratek čvek s prijateljco. Le to, vsak dan, pa se prodam in postanem mama še desetim novim otročičkom.” Od poroda dalje zavlada v družini preobrnjeni sistem zadovoljevanja potreb. Sprememba je velika, saj tudi potreb ni malo. Sprva se vse skupaj vrti okoli hrane in spanja; če je otrok sit, mama ne čuti lakote, če otrok spi, je mama naspana. Potem pa postaja vse bolj zapleteno (prikrito, borbeno, žrtvovano) za vse vpletene. Medijsko znana mama petih otrok je v nekem intervjuju izjavila, da se ji pri petem otroku ne dogaja več to, kar se ji je pri prvorojenki, da si namreč v celem dnevu ni utegnila umiti zob. Mama štiriletne deklice pa se je ob koncu vrtčevskega leta na zaključnem pikniku odzvala na pohvalo njenih čudovito urejenih nohtov takole: “Odkar se je rodila deklica, enostavno ni bilo časa, in zdaj imam prvič po toliko letih spet nalakirane nohte.” Sprememba vrstnega reda zadovoljevanja potreb pa ne doleti samo mamic. V stresno situacijo vstopi cela družina. Običajno se najprej zadovoljijo otrokove potrebe, nato potrebe enega od staršev ter nazadnje drugega od staršev. Potrebe družine Družina potrebuje čas, prostor in voljo, da združi vse njene člane v prijetno stanje bivanja, ki polni srca in duše vseh članov s toplino,...

Reci oprosti!

(Simona Iglič) Z mlado študentko, takšno, ki veliko vidi in zadosti opazi, se pogovarjava o otrocih. Pa o tem, kako smešno je, da odrasli otroke silimo, da se opravičijo, ko npr. udarijo ali uščipnejo prijateljčka. Kot da bi ta srednje dolga beseda imela kak večji pomen za kateregakoli udeleženca prepira, razen za razsodnika – se pravi odraslega. Pa vendar, mlado dekle vseeno vztraja in pravi, da »žrtvi« pa morda pomaga, ko sliši, da je nekomu žal, da mu je hudo storil. Pa ne vem, če je ravno tako.Mislim, da je prizadetemu otroku veliko bolj mar, da nekdo prizna njegove občutke nemoči, bolečine in morda povratne jeze, kot pa da se ubada z napadalčevim občutkom obžalovanja, ki ga ta tako ali tako po vseh naravnih zakonih ni sposoben razviti tja do 7, 8 leta. Vsaj ne tistega pristnega, ki prihaja iz duše; zaradi številnih izkušenj in naravnega socialnega učenja. Če ste kdaj natančno opazovali napadenega otroka in njegov izraz na obrazu; ste verjetno zasledili, da mu je pravzaprav močno hudo; ko mora njegov prijateljček poslušati kritike in graje, ker je storil nekaj, kar on – ki jih je sicer dobil po buči, prav dobro razume. Recimo to, kako težko je »ne udariti« nekoga, ki ti je vzel igračko, če si star dve leti in se moraš ves čas boriti za stvari. Primer: Ko sva bili s sestro majhni in mi je kdaj pa kdaj ponagajala, in to tako močno, da je vmes posegla mama, sem sama med tem, ko je mama kregala sestro, vedno vpila: Mami pusti jo, pusti jo! Tako veliko mero empatije premorejo otroci, od rojstva naprej. A...

Kakšna je primerna kazen?

(Piše Darja B. Vesel) Vsi starši si želimo, da bi bil naš otrok s svojim vedenjem sprejemljiv in simpatičen za okolico. Učimo jih lepega vedenja, vljudnostnih izrazov, primernega reševanja konfliktnih situacij … Toda včasih otroci sporočila odraslih narobe razumejo in jih tudi napačno uporabijo. Odrasli pa ne, da bi prej razmislili o svojem ravnanju, za napake krivimo otroka, čeprav bi bilo bolje, da bi se z njim pogovorili in mu pomagali razumeti, kaj je prav in kaj narobe. Tako otrok ostaja na stopnji izvrševalca naših zahtev in pravil, ki jih nikoli ne ponotranji, ker jih ne razume in zanj niso smiselna. Pravila lepega obnašanja jemlje kot še eno besedo OPROSTI in igra se spet nadaljuje. Otroci so ogledalo našega ravnanja  Otroci so kot gobe, ki vsrkavajo vse, kar je v njihovi bližini. Če pa je novo še nenavadno in zavito v skrivnostno muzanje odraslih, je še toliko bolj mikavno. Zato ni čudno, da se nekateri malčki prej naučijo izgovarjati kletvice kot druge besede. Toda staršem ponavadi, vsaj ko so otroci malo večji, takšna vrsta izražanja ni všeč. »Le kaj bo rekla okolica, če moj otrok preklinja?« Besede, ki jih bo otrok slišal v vrtcu, se bodo manj verjetno zasidrale v njegovem besednjaku, saj ostanejo le tiste, ki v domačem okolju vsakodnevno spremljajo otroka, nove iz tujega okolja pa slej ko prej izzvenijo. Otrokom moramo povedati kaj je dovoljeno in kaj ne ter se z njimi o tem pogovarjati. Večina otrok hitro sprejme pravila vedenja, tudi drug drugega opozarjajo na napake. Seveda pa je vedno nekaj takšnih, ki kar naprej preizkušajo meje dovoljenega in sprejemljivega. Če kdo pravila ves čas...