Mnogim menedžerjem manjka sposobnost empatije, Intervju z J. Juulom, Harvard Business Manager, 2011)

Časi avtoritarnega vodenja so mimo – tako v družinah kot v podjetjih. O tem je prepričan priznani danski družinski terapevt Jesper Juul. Pogovor o pomenu socialne kompetentnosti, o težavi, da kot menedžer predaš odgovornost, in rastočem pomenu družine za podjetja. Gospod Juul, ste družinski terapevt, šef šestdesetih sodelavcev – in dedek. V kolikšni meri je vodenje otrok in odraslih primerljivo? JUUL V obeh svetovih gre za konflikt med prilagajanjem in individualnostjo. Otroci se veliko bolj kot po besedah učijo po zgledu svojih staršev. V podjetjih je podobno. Menedžerje zaznamujeta njihovo poreklo in vzgoja, ti pa podjetju ali oddelku dajo svoj pečat. Jaz na primer sem človek, ki gara kot konj, z mojimi sodelavci pa je podobno. Ta pojav boste našli v vsakem podjetju. Voditelj s svojim odnosom določa, kako deluje celotna skupina. Ampak danes obstajajo že neštete predloge in orodja, ki menedžerjem omogočajo moderno vodenje. Torej skupinsko usmerjeno, ki temelji na samoodgovornosti in bolj usmerja kot določa. Zna tako voditi samo tisti, ki je takšen tudi zasebno? JUUL Najlepše pri človeku je njegova zmožnost učenja. Vendar za spremembe potrebujemo čas – in zunanjo pomoč. Po navadi je tako: kdor na primer doma nastopa bolj patriarhalno, torej uporablja in zastopa moč, v pisarni ne bo spremenil svoje narave. Morda bo sčasoma in pod vplivom sodobnih konceptov vodenja postal bolj prijazen. Več pa ne. Zato tudi veliko teh konceptov vodenja ostaja revolucionarnih le na papirju. Ni dovolj, da preberemo nekaj o novi metodi in se odločimo: zveni dobro, preizkusil jo bom. Kdor se želi naučiti kaj novega, mora intenzivno vaditi, kar pa ne gre samo preko golega učenja na pamet. Potrebujemo...

Za uspešne odnose, Jesper Juul

Z Jesperjem Juulom se je pogovarjala Manuela Palla Gospod Juul, če želimo prevzeti voditeljsko vlogo, je poznavanje medčloveških odnosov izredno pomembno. Kaj moramo vedeti kot vodja? Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se moramo zavedati, kako naša osebnost vpliva na odnos z drugimi ljudmi. Pogosto je za medčloveške odnose naša osebnost pomembnejša kot poklic, ki ga opravljamo. Ljudje večinoma ne moremo oz. nismo pripravljeni spreminjati svojih značajskih lastnosti, vendar je za izboljšanje odnosov veliko že to, da se jih zavedamo. Kakovost odnosa med uslužbenci na vodilnih položajih in njihovimi sodelavci je odvisna od osebe z večjo močjo, formalne ali neformalne. To pomeni, da so vodilne osebe odgovorne za medčloveške odnose, torej tudi za človeško kulturo znotraj organizacije. Enako odgovornost imajo starši v družini. Znotraj delovne organizacije, naj bo to tovarna, odvetniška pisarna, restavracija ali šola, je kakovost človeške kulture ključnega pomena. Torej: če poznamo svoje meje in se zavedamo svojih medčloveških kvalitet, lahko izboljšamo svoje vodstvene sposobnosti in omogočimo zaposlenim, da izkoristijo ves svoj potencial. Najpomembnejši dejavniki, ki vplivajo na razvoj vodstvenih sposobnosti, so poleg poklicnih izkušenj in poznavanja dela dostopnost, avtentičnost in osebna odgovornost. Ste družinski terapevt, vodja 60 zaposlenih – in dedek. Je vodenje odraslih primerljivo z vodenjem otrok? V obeh primerih prihaja do konflikta med potrebo po prilagajanju in individualnostjo. Otroci se učijo z opazovanjem in posnemanjem staršev, manj s pogovorom. Podobno je v podjetju. Direktorji prenašajo svoje vrednote in poglede na uslužbence. Po naravi sem garač in opažam, da mojo delovno predanost posnemajo tudi moji sodelavci. Ta fenomen se pojavlja v vseh podjetjih. Uslužbenci na vodilnih položajih s svojim vedenjem vplivajo na delovanje celotne skupine....

Kakšna je primerna kazen?

(Piše Darja B. Vesel) Vsi starši si želimo, da bi bil naš otrok s svojim vedenjem sprejemljiv in simpatičen za okolico. Učimo jih lepega vedenja, vljudnostnih izrazov, primernega reševanja konfliktnih situacij … Toda včasih otroci sporočila odraslih narobe razumejo in jih tudi napačno uporabijo. Odrasli pa ne, da bi prej razmislili o svojem ravnanju, za napake krivimo otroka, čeprav bi bilo bolje, da bi se z njim pogovorili in mu pomagali razumeti, kaj je prav in kaj narobe. Tako otrok ostaja na stopnji izvrševalca naših zahtev in pravil, ki jih nikoli ne ponotranji, ker jih ne razume in zanj niso smiselna. Pravila lepega obnašanja jemlje kot še eno besedo OPROSTI in igra se spet nadaljuje. Otroci so ogledalo našega ravnanja  Otroci so kot gobe, ki vsrkavajo vse, kar je v njihovi bližini. Če pa je novo še nenavadno in zavito v skrivnostno muzanje odraslih, je še toliko bolj mikavno. Zato ni čudno, da se nekateri malčki prej naučijo izgovarjati kletvice kot druge besede. Toda staršem ponavadi, vsaj ko so otroci malo večji, takšna vrsta izražanja ni všeč. »Le kaj bo rekla okolica, če moj otrok preklinja?« Besede, ki jih bo otrok slišal v vrtcu, se bodo manj verjetno zasidrale v njegovem besednjaku, saj ostanejo le tiste, ki v domačem okolju vsakodnevno spremljajo otroka, nove iz tujega okolja pa slej ko prej izzvenijo. Otrokom moramo povedati kaj je dovoljeno in kaj ne ter se z njimi o tem pogovarjati. Večina otrok hitro sprejme pravila vedenja, tudi drug drugega opozarjajo na napake. Seveda pa je vedno nekaj takšnih, ki kar naprej preizkušajo meje dovoljenega in sprejemljivega. Če kdo pravila ves čas...