Postavljena pred izbiro …

Danes je bila moja še ne petletnica postavljena pred izbiro. Iti na izlet z vlakom, o čemer sanja že celo leto in me vsaj enkrat na teden sprašuje, kdaj bomo že šli. Ali – dežurstvo v vrtcu. Saj veste, pripravljanje krožnikov, pomivanje mize, te stvari. Meni je bilo popolnoma jasno, kaj bo izbrala: izlet s frendi, bratcem, na vlak, na pico, vse dobro na kupu. Tudi njej je bilo popolnoma jasno, kaj bo izbrala. Dežurstvo. … In potem meni ni bilo nič več jasno. Nekaj sem jo še prepričevala in spraševala, če je prepričana, ampak je bilo očitno, da se je odločila. In sva odpeljali najprej bratca na železniško postajo. Skupaj smo čakali na vlak in se vmes dogovarjali, da bomo izlet ponovili. Ona je dodala, da ponovimo takrat, ko ne bo dežurna in ko ne bo bolna. Med potjo v vrtec mi ni dalo miru: ‘Kako pa to, da si se odločila za vrtec?’ ‘Ker sem tako dolgo čakala, da bom dežurna in vsi so že bili in ker hočem.’ ‘Pa saj si na izlet z vlakom tudi dolgo čakala?’ ‘Ja, ampak dežurstvo sem bolj čakala.’ Potem je še spraševala, če grejo za cel dan na izlet, pa kam grejo, in komentirala, kako lep vlak je bil in da hoče, da gre bratec tudi zraven, ko bomo ponovili izlet … Ampak niti v enem trenutku ni bilo videti, da bi ji bilo žal za njeno odločitev. Kaj me v bistvu pri vsej stvari ‘muči’? Mislim, kaj sem se danes zjutraj naučila? Da ima očitno moja draga še ne petletnica v glavi svoj lasten svet, svoje lastne želje in...

Odhajam v Svet, odhajam v Vrtec!

(Simona Iglič) Da se bo otrok navadil na vrtec, ne da bi bila to zanj in za vse vpletene stresna izkušnja, je velika želja odraslih, včasih tudi iluzija. Instantni recepti, ki bi jih tako radi imeli, so morda v pomoč staršem, a »težko delo« vseeno čaka celo družino, ki potrebuje predvsem čas in zaupanje.Obstaja nekaj nujnih sestavin (tolažilne dudice, ninice, domače igrače, topla in razumevajoča vzgojiteljica, majhno število uvajajočih otrok …), ki pa so koristne šele takrat, ko za vsako družino preteče individualno odmerjena količina časa in z njim porojeno zaupanje vase in v vrtec. Koliko časa Žal premnogi otroci uberejo pot zbolevanja, če ne čutijo naše podpore in razumevanja. Pomagajmo jim, da bodo poiskali bolj zdravo pot. Čustva (žalost, jeza, strah …) ne ranijo otroka dolgoročno, v smislu, da bi ga zaznamovala. Zato ni potrebe, da jih skušamo preusmeriti in pretvoriti v bolj prijetna. Sprenevedanje in spreobračanje misli in občutkov rani človekovo dušo (in telo). Otroci hitro pristanejo na tovrstne manipulacije staršev, ki dostikrat delujejo (so učinkovite), toda puščajo nevidne sledi (občutke nerazumevanja, oddaljevanja od lastnih občutkov). Primer: Deklica, je po poletnih počitnicah nekaj dni zapovrstjo jokala ob prihodu v vrtec. Ni pomagalo, če smo jih hoteli preusmeriti pozornost z igračami, ne tolažba, da mamica pride po kosilu, in navajanje vsega lepega, kar da jo čaka v vrtcu. Deklica je prisluhnila in globoko vdihnila šele tedaj, ko smo ji preprosto rekli: »Hudo ti je, bi bila rada doma, a ne?« In se je stisnila, še malo pohlipala in bilo je lažje. Večkrat je opaziti, kako otroci v trenutku, ko »zadeneš« (ubesediš) njihovo stisko, prav zares zadihajo; se pravi...

Mali človek na velikem odru življenja

(Simona Iglič) Otroci v vrtcih in šolah večkrat na leto nastopijo za starše. Ob posebnih priložnostih pokažejo, kaj so se naučili in skušajo pričarati staršem utrip svojega vsakdana. Otroci z veseljem delijo svoj svet z odraslimi. Nekateri komaj čakajo, da odpojejo, odplešejo in pokažejo, kaj vse počno v vrtcu. Le tu in tam pa se zalomi in otrok ne pristane na tovrstno pridobivanje odrasle pozornosti. Nekaj pa je tudi takih otrok, ki ne prenašajo niti najmanjšega pritiska, pa čeprav gre za prijazno spodbudo in poziv k sodelovanju v vrtčevskih dejavnostih. Ti otroci, ki so se znašli v položaju, ko preprosto ne pristajajo na tovrstno izpostavljanje, pišejo svoje individualne zgodbe. Če si vzamemo čas in pokukamo vanje, začutimo, kakšen stres in obremenitev predstavlja za otroka izbira, da ne bo sodeloval. Odrasli skušamo te občutke minimalizirati, nekateri pa se še spomnimo, kako velik je lahko oder, ko si še čisto majhen in nimaš niti občutka niti izkušenj, ki bi ti kazale pravo pot.Kaj lahko skriva zakulisje? Mamica je šestletnico nagovarjala, naj vendarle stopi pred občinstvo in nastopi s prijateljčki. In ko ni šlo na prvo besedo, je poskusila deklico motivirati z obljubo, da bo dobila igračko. Deklica se ni pustila pregovoriti. Le obsedela je tam ob odru kot kupček nesreče, razdvojena med svojim čutenjem in starševsko željo. In ko je bilo nastopa konec, je s skakanjem in tekanjem po odru izrazila, da ne želi sprejemati pozornosti odraslih le takrat, ko bodo odrasli pripravljeni na to. Z izpostavljanjem sebe pred celo dvorano je pokazala, da njeno bojkotiranje nastopa ni povezano s tremo pred množico. Kakšno je ozadje dekličine zgodbe, lahko le ugibamo....