Vstop v šolo

(Piše: Nataša Novak Mulej)   Ko otrok prvič prestopi prag šole, je tako zanj kot za starše to prelomen dogodek. Odslej bo velik del svojega časa preživel v šoli; njegov svet se bo razširil izza varnih mej doma. V novi sredini bo skozi odnose z drugimi spoznaval sebe, podprt z dediščino svojih staršev, ki je lahko tako v pomoč kot v breme, pogosto zmes obojega. V časih avtoritarne vzgoje so otroke s šolo radi strašili. Marsikdo se še spominja grozeče ponavljanega stavka mame, očeta ali sosede: »Boš že videl, ko se začne šola!« Tako danes veliko spominov na 1. september spremljajo občutki krivde in strahu. Sodobni starši pa smo se – z najboljšimi nameni, da bi popravili krivice iz preteklosti – oprijeli druge skrajnosti: vstop v šolo idealiziramo do te mere, da šolo predstavljamo kot obljubljeno deželo, v kateri so vsi sošolci in sošolke najboljši prijatelji, učiteljica najprijaznejše bitje na svetu, učenje pa nekaj najlepšega na svetu. Z okrancljanimi šolskimi torbami in kičastimi šolskimi potrebščinami, ki se otrokom bleščijo iz reklam, je slika o šolarki Barbie in šolarju Kenu popolna. A to je tudi podoba izgubljenega, osamljenega otroka, ki se v resničnem svetu pogosto ne zna postaviti zase. Tega pa si kot starši ne želimo, mar ne? Zato je pomembno, kako starši otroka pripravljamo na šolo. Če želimo, da bo naš otrok razvijal zdravo samospoštovanje, ki je pogoj za kakovostne odnose z drugimi, najprej pometimo s svojimi predsodki in pričakovanji. Ne vsiljujmo torej svojih predstav, temveč dovolimo, da si otrok ustvari svoje. Obstaja trend, da starši v preveliki skrbi za otrokovo prihodnost, po tem, ko vstopi v šolo, začnemo...