O spreminjanju

Alda Stojanovič Kako zelo rad se človek oklepa starega, navajenega, utečenega. Koliko bolj preprosto je ravnati v skladu z naučenimi vzorci. In kako težko je spremeniti kakšno svojo staro navado, vemo vsi starši, ki poskušamo vzpostaviti med seboj in otrokom drugačen odnos. Natančno vemo, kaj delamo narobe, trdno si obljubimo, da bomo v naslednji situaciji ravnali drugače, pa se nam zopet zalomi. Kako globoko v nas živi kultura, znanje in vrednote rodov, ki so živeli pred nami. Naše nezadovoljstvo postaja ob neuspehih še večje; prvič zato, ker nam ni uspelo ravnati tako, kakor smo nameravali, in drugič zato, ker nismo uspeli graditi odnosa, kakršnega smo želeli. Čez noč torej ne gre. Toda če verjamemo, da je potrebno, bomo spoznali tudi resnico, da je mogoče. Oboroženi smo s teoretičnim dejstvom, da ni nikoli prepozno, če veš, kako. Vedno smo seveda starši tisti, ki imamo to moč, da naredimo prvi korak. Ne samo, da imamo starši to moč, za kakovost medsebojnega odnosa in tudi za njegove posledice smo odgovorni le mi. In potem je treba po majhnih korakih nadaljevati in ponavljati in utrjevati. Tako se bomo spreminjali in takrat se bo začel spreminjati tudi odnos z otrokom. Jesper Juul, danski družinski terapevt, nam jasno pove, da lahko učni proces pospešimo, lažje nam bo šlo, če bomo otroku povedali resnico, da vemo, da delamo narobe. To seveda ni preprosto. Za nekatere je celo zelo težko. Morda nam lahko kdo pri tem pomaga; partner ali otrok sam. Treba je sesti za mizo, pogledati otroka v oči in mu priznati: “Glej, žal mi je, to kar sem zdaj rekla/naredila, ni bilo prav. Poskušam se spremeniti, pa mi ne...