Starši RAUS!

(Piše: Ivana Gradišnik) Znanka, ki uči na faksu, je zadnjič tarnala, da največ živcev porablja na govorilnih urah za starše svojih študentov. Oglašajo se po inskripcije, po ocene, prinašajo opravičila za odsotnost na vajah ali pa se prihajajo pritoževat nad ocenami. Po mojem s tem, ko jih sprejme, grdo krši najmanj načelo zasebnosti in zakon o zaščiti osebnih podatkov, zato sem ji rekla, naj si na vrata kabineta obesi napis “Starši RAUS!” in ne odpira vrat starejšim od 25. To se mi zdi res skrajno mil ukrep, sploh ker se že lep čas poigravam z mislijo, da bi nekaj podobnega predlagala  tudi za otroška igrišča, le da bi tam dodala še posebej izurjene redarje, ampak znanka je prepričana, da bi končala na disciplinskem zaradi diskriminiranja in sovražnega govora, zato si rajši prizadeva z božjo potrpežljivostjo in sočutnim razumevanjem prepričati starše svojih odraslih študentov, naj si najdejo drug hobi. Da smo starši nagnjeni k vmešavanju v življenje otrok, ni nič novega. Iz nekega nesporazuma ne ločujemo dobro med ljubeznijo, skrbjo in zaskrbljenostjo, pa med podporo in servilnostjo, pa med  pomočjo in uzurpacijo odgovornosti. Saj ko sem bila majhna, je bilo podobno. Transgeneracijski vpliv “cankarjanske matere” pač ne gine. Tudi moj oče se je moral bosti s svojo zaradi raznih njenih intervencij: ona se je vsakič znova pridušala, kako je “samo htila da pomogne”, on pa ji je vsakič znova vračal hvaležnost rohneč, da je pot v pekel pač tlakovana z dobrimi nameni. Mislim, da sta s tem pomembno prispevala k predčasnemu razvoju moje sposobnosti za abstraktno mišljenje. Drži, živimo v kulturi zastraševanja in negotovosti, in starši smo še posebej ranljivi....

Prihodnost vašega otroka je tukaj in zdaj

(Piše: Jesper Juul)   Že od srednjega veka dalje si starši prizadevajo načrtovati prihodnost svojih otrok. Skrbi jih, strah jih je in zato se ukvarjajo s premnogimi težavami, ki se šele bodo zgodile. Na neki način si jemljejo za talca otrokovo individualnost in prihodnost. Nekdaj je bilo to družbena nujnost, po drugi svetovni vojni pa sta postali pomembnejši socialna in ekonomska varnost. Potem je prišlo obdobje finančne rasti in starševska mantra je postala: »Samo to si želiva, da bi bil srečen!«. Do konca stoletja so tako vse pomembnejše postajale starševske družbene ambicije. Te ambicije tako zelo prevladujejo, da je že skrajni čas, da si zastavimo nekatera temeljna etična vprašanja in si nanje odgovorimo. Kakšno vlogo igrajo otroci v življenju svojih staršev – in kakšno v svojem? Starševske ambicije in načrti so pogosto kontradiktorni in zmedeni. Negativnemu vplivu vsega tega pa se lahko vsaj deloma izognemo, če se osredotočimo na svoje interakcije in na otrokovo življenje, kakršno je tukaj in prav zdaj. Kaj hočete kot starši? Ali si preprosto želite, da bi bil vaš otrok srečen? Ali pogosto razmišljate o otrokovi izobrazbi in karieri? Katere so vaše največje skrbi? Kakšne sanje imate za otrokovo prihodnost – in do katere mere vaše sanje vplivajo na sanje vaših otrok? Kako pomembno je za vas, da vaš otrok postane zdrava in kompetentna oseba? Zapomniti in priznati si moramo, da je to, da imamo otroke, pravzaprav sebičen projekt. Otrok nimamo zaradi otrok samih, ampak v upanju, da bodo njihova življenja obogatila naša. Seveda, po otrokovem rojstvu naj bi naša sebičnost uplahnila, narasel pa naš interes, da poskrbimo zanje. Naša stališča bodo iskala ravnovesje med...

Otroci in hrana …. Zaupajte v prihodnost!

(Piše: Jesper Juul)   Hrana, prehrana, količina, kakovost, zdravje, teža in tako naprej – vsi ti dejavniki pogosto bremenijo odnos staršev do njihovih otrok in so eno od področij vzgoje, kjer se večidel energije porablja za prepričevanje, trženje, postavljanje pravil in meja, spodbujanje in konflikte med starši. Ker sta naša splošna pozornost ter zanimanje za hrano in prehranska vprašanja velika, pa ker se mnogi odrasli nezdravo osredotočajo na nadzorovanje teže, vse to globoko prizadeva tudi naše otroke. Izid je strašljiva množica šolarjev in šolark z motnjami hranjenja, z nizkim samospoštovanjem, s pomanjkanjem sposobnosti, da bi preprosto uživali v telesih in s telesi, kakršna imajo, ter druge resne zdravstvene težave. Upam, da bom v nadaljevanju nekatere bralce navdihnil, da bodo svoj fokus premaknili z nadzora in zaskrbljenosti k potrpežljivosti in zaupanju. Včeraj sem bil deležen veselja, da sem lahko opazoval polno razvitega devetletnega gurmana pokukati iz svojega skrivališča. Mojega vnuka Alexa. Oba s sinom sva dobra in navdušena kuharja. Uživava v pripravljanju in uživanju najraznovrstnejših jedi. Ko je imel Alex osem mesecev, je vsakogar presenečal s tem, da je jedel vse, kar smo jedli odrasli. To je trajalo nekaj tednov. Zatem je postal njegov okus bolj izbirčen in starša sta mu postavila nekaj omejitev glede izbire hrane, prav tako pa sta bdela nad njegovo težo in splošnim zdravjem. Znal je izbrati in tudi zahtevati hrano, ki mu je bila po okusu. Če ni bila na voljo, je bodisi pojedel nekaj tiste, ki je bila, ali pa pri tem obroku ni pojedel ničesar. Vendar njegovega vedenja nihče ni imel za problematično. Ko je prišel na obisk, sva z ženo poskrbela, da...