Kako reči NE: 5 smernic, ki vam bodo v pomoč

(Piše: Karolina Radovanovič) 1. Ne enačite »neja« z ne-ljubeznijo V odnosih pogosto (še posebno so k temu nagnjene ženske) doživljamo »ne« kot nasprotje ljubezni, torej kot zavrnitev, pomanjkanje skrbi in predanosti. Starši se včasih čutijo nespoštovane ob otrokovem »ne«. Toda zavedati se je treba, da takrat, ko nekomu izrečemo »ne«, dejansko sebi rečemo »ja«. Torej ne gre za ne-ljubezen do drugega, temveč za ljubezen do sebe, ko moramo upoštevati sebe, torej spoštovati svoje meje, potrebe in vrednote. 2. Bodite osebni Otroci veliko raje in hitreje upoštevajo starše, če se vedemo kot resnične osebe, ki imajo svoje vrednote in načela, kot pa če se nemočno opiramo na običajna suhoparna in neosebna pravila tipa »to se ne dela,« ali »to ni lepo« in podobno. Naj bo torej naša govorica jasna, neposredna in osebna: »Nočem, da ješ sladkarije pred kosilom.« »Hočem, da si greš umit zobe.« »Ni mi všeč, da me porivaš. Nehaj.« 3. Sprejmite otrokova čustva Ko otroku zavrnete neko željo in mu, recimo, odrečete sladkarije pred kosilom, ne pričakujte, da bo otrok takoj razumel vaše vedenje in razloge zanj. Za to ima premalo izkušenj. Je pa upravičen do čustev in občutkov, ki ga spričo okoliščin navdajo. Lahko da bo jezen ali zelo žalosten, saj si je res močno želel tistega mamljivega bonbona. Ne zamerite mu njegovih čustev, temveč dovolite, da jih izrazi. Predvsem pa jih ne jemljite osebno! 4. Dajte otroku čas, da obžaluje svojo neizpolnjeno željo Koliko časa otrok potrebuje, da se sprijazni z dejstvom, da ne bo dobil bonbona, je odvisno od več dejavnikov. Če ga boste prepričevali, da je to zanj dobro, vas bo prepričeval nazaj s...

Potreba otrok po pozornosti

Včasih uporabljamo besedo »pozornost« v pozitivnem smislu, včasih v negativnem. Kadar mislimo na nekaj negativnega, mislimo na ekstremno potrebo po pozornosti ali pa na nezmožnost posvečanja pozornosti drugim. Včasih spet govorimo o povsem temeljnih potrebah otrok (ali ljudi) po tem da so »videni«, da so »uzrti«. Kaj točno mislimo s tem? Kdaj je otrokova želja po pozornosti odraz utemeljenih eksistencialnih potreb in kdaj izraz nezdrave potrebe po tem, da mora biti v središču dogajanja? Vsi poznamo izjave, kakršne so: Otroci potrebujejo veliko pozornosti. Saj noče nič drugega kot malo pozornosti. To počne samo zato, ker išče pozornost. Danes so otroci deležni preveč pozornosti. Otroci našega časa hočejo biti ves čas v središču dogajanja. Kar zadeva pozornost – ali, rečeno drugače, »zanimanje« drugih – imamo ljudje zelo različne potrebe. Nekaterim bolj prija samota, spet drugi so bolj družabni. Vsem pa je skupno to, da potrebujemo druge, da so »priča« našemu življenju. Potrebujemo nekoga, ki opazi, da smo zamenjali pričesko, da smo veseli ali žalostni, da potrebujemo mir ali da smo družabno razpoloženi. Vsi imamo isto potrebo po tem, da bi bili »uzrti« s strani vsaj nekoga. Ko se počutim »uzrtega«, občutim, da nekdo vidi onkraj moje »fasade« – da me vidi takšnega, kakršen sem v resnici. To pomeni, da se je moral nekdo zanimati zame do te mere, da se je potrudil »uzreti« me takšnega, kakršen sem onkraj svojega vihravega, pretirano energičnega, ekstrovertiranega vedenja. Človekova potreba po tem, da je opažen, obstaja, odkar obstaja človek, sorazmerno novo pa je, da to potrebo zdaj obravnavamo tudi v vzgoji in pedagogiki. Tako je med drugim zato, ker smo v zadnjih štiridesetih, petdesetih...