Top 3 ali 3 najdragocenejša darila, ki si jih želi vsak otrok

(Piše: Karolina Radovanovič)   Barbika, kolo, računalnik, Bakugan, lego kocke … seznama otroških želja nikoli ne bomo mogli skrčiti na tri najbolj zaželena darila. A če ne mislimo samo na kratkoročne želje, temveč na tiste, ki so hkrati odraz otrokovih potreb, je dobro poznati prioritete. Česa si vsak otrok v resnici najbolj želi, pa vam tega ne bo znal naravnost povedati, vsaj dokler ne odraste?   1. Poskrbite zase (in za vaš partnerski odnos) Čeprav to ni vedno razvidno iz njegovega vedenja, je najgloblja želja vsakega otroka, da bi osrečil svoja starša. Če mu ne uspe, se bo počutil krivega, kajti ne zaveda se, da si je naložil preveliko (in nemogoče) breme, ki mu nihče ne more biti kos. Zato mu pomagajte in ga razbremenite! Osrečite sebe in negujte svoj zakon – kajti za razliko od otroka vi to zmorete. Starši samohranilci naj si pomagajo s prijatelji oz. drugo odraslo družbo. Cena: morda se boste morali prvič v življenju vprašati, kaj so vaše dejanske potrebe, razmisliti, kako jih boste zadovoljili, ter prevzeti polno odgovornost za svoje življenje. Dodana vrednost: ko imate sebe, imate vse, predvsem pa dovolj energije za reševanje težav.   2. Sprejmite otroka takšnega, kakršen je S tem ne mislim, da vam mora biti všeč vsako njegovo vedenje. Sprejemanje pomeni, da otroka spoštujete kot edinstveno osebo s svojim načinom razmišljanja, čustvovanja in doživljanja sveta. Vaš otrok se najverjetneje razlikuje od otroka iz vaših sanj, a ta pred vami je resničen in za razvoj svojega občutka vrednosti potrebuje, da mu dovolite biti takšen, kot je. In narobe – tudi vi bodite z otrokom takšni, kakršni ste (in ne...

Pulover je tisto, kar mora otrok obleči, kadar mamo zebe

 (Piše: Karolina Radovanovič) Šaljiva izjava, ki pa žal izhaja iz še kako resničnega vsakdanjika. Podobno bi lahko rekli: »Kosilo je tisto, kar mora otrok pojesti, ko je starš lačen.« Na forumih se nešteto mamic pritožuje, da njihov otrok »čisto nič ne jé«, ali pa iščejo recepte, kako prepričati otroka, da se mora (bolj) obleči. Pri tem je zanimivo, da niti malo ne dvomijo o pravilnosti svojih domnev – seveda, starši najbolje vejo, kdaj je njihov otrok lačen in kdaj ga zebe. Ali res? Res je odgovornost staršev, da poskrbijo za potrebe svojih otrok, torej potrebe po hrani, varnosti, negi, ljubezni, toploti idr. Ta odgovornost izhaja iz tega, da otrok nima niti možnosti niti dovolj izkušenj, da bi znal poskrbeti zase. Kar pa ne pomeni, da ni sposoben čutiti, ali je lačen ali premražen. Vsak otrok se rodi s sposobnostjo odlično zaznavati svoje potrebe. Hkrati ga je narava obdarovala s sposobnostjo, da svoje potrebe izrazi, in zato že novorojenček joka, kadar nekaj potrebuje. Starši smo tu zato, da se odzovemo na njegov jok in mu priskrbimo, kar mu manjka – naj bo to mleko, mir, stimulacija, ustrezna temperatura itn. Tega se starši v prvih mesecih otrokovega življenja do neke mere celo zavedajo, kasneje pa se pogosto izkaže, da prenehajo zaupati, da jim bo otrok sporočil svoje potrebe, in ga rajši začnejo poučevati, kako se »v resnici« počuti. Tako ga oblačijo po svojih merilih, ne glede na to, da je otrok pod številnimi sloji oblek na telesu ves preznojen. Vztrajajo, da mora jesti, pa čeprav pred njihovimi očmi vse izbruha. Marsikje še danes posegajo po poniževalnih metodah sedenja za mizo, dokler...