Kdo se (n)ima rad?

Skoraj 7 letna hčerka me vpraša: »A ne, da imajo vsi ljudje radi svoje telo?« Jaz, malce presenečena, odgovorim:« Ne čisto vsi. Nekateri se nimajo radi, tako kot bi se lahko imeli, ker so jim drugi govorili grde stvari o telesu in so jim verjeli.« Hčerka mi odgovori: »Aha, kaj pa ti mami, a maš ti rada svoje telo?« Mislim si, pa ravno mene to sprašuješ, kako veš, da je to moja šibka točka? Kako veš, da imam težave s telesno samopodobo? (Toliko o sodelovanju, o katerem govori Juul.) Odgovorim ji: »Večinoma se imam rada, se pa tudi še učim, kako se imeti rada.« Vpraša me: »Kaj se moraš pa še naučiti?« Pa ji rečem: »Da grem počivat, ko sem utrujena, pa da se razjezim, če sem jezna … No pa saj doma večinoma se, v službi pa včasih ne.« »Zakaj pa ne mami?« jo zanima naprej. »Ker me je strah,« priznam. Pa mi reče: »Mami, ampak če ne probaš, ne veš, a ne?«   Ana Bogdan...

Sem dovolj dober starš?

(Piše: Viktor Jovanoski)   Naloga staršev je omogočiti otroku razvoj v samostojno osebo, ki bo skozi svoje življenje polno razvila in izrazila svoje zmožnosti. Naša dejanja v odnosu do otrok dan za dnem dodajajo kamenček v mozaik, ko si otrok postopoma oblikuje svojo osebnost in razumevanje sveta okoli sebe. Najpomembneje je, da se otroci največ in najhitreje učijo z zgledom in da smo najmočnejši zgled – starši. Pri tem ne gre za neposredno kopiranje, temveč za vzorce, ki jih v odraslosti prepoznavamo kot znane in zato privlačne. Zato je pomembno, da se starši vprašamo, kakšen zgled dajemo svojim otrokom. Če smo do otroka grobi in neprijazni, ko od njega kaj zahtevamo, bo tudi otrok do nas ali do drugih v podobnem položaju prav tak. Če starši pogosto prelomimo obljubo do otroka, potem tudi otrok ne bo resno jemal svojih obljub do nas. Oblika komunikacije, kakršna se vzpostavlja med nami in otrokom, mu bo postala domača in bo zato po njej pogosto posegal – in to velja tudi za agresijo, vpitje, kritiziranje, umikanje, zmerjanje ali manipulacijo. Nekateri primeri vzorcev, ki se prenašajo, do otroka niso neprijazni, pa vendar ne prinašajo (vzgojnih) rezultatov, kakršne smo si obetali. Nekateri starši na primer menijo, da morajo za otroka žrtvovati ves svoj čas, vso svojo energijo, svoje neizpolnjene sanje – dobesedno svoje življenje. Vse to s plemenitim namenom, da bo otroku »bolje, kot je bilo meni«. Toda običajno dosežejo nasprotno. Otrok se pač uči iz starševskega zgleda in tako začne tudi sam zanemarjati svoje sanje, potrebe, meje, svojo samorealizacijo. Žrtvuje se za druge. Pravimo, da ima nizko samospoštovanje, tako kot njegov starš. Razbijanje starih...

Mnogim managerjem manjka sposobnost empatije

Časi avtoritarnega vodenja so mimo – tako v družinah kot v podjetjih. O tem je prepričan priznani danski družinski terapevt Jesper Juul. Pogovor o pomenu socialne kompetentnosti, o težavi, da kot menedžer predaš odgovornost, in rastočem pomenu družine za podjetja. Z Jesperjem Juulom sta se pogovarjala Gesine Braun in Michael Leitl, urednika Harvard Business Managerja.    Gospod Juul, ste družinski terapevt, šef šestdesetih sodelavcev – in dedek. V kolikšni meri je vodenje otrok in odraslih primerljivo? V obeh svetovih gre za konflikt med prilagajanjem in individualnostjo. Otroci se veliko bolj kot po besedah učijo po zgledu svojih staršev. V podjetjih je podobno. Menedžerje zaznamujeta njihovo poreklo in vzgoja, ti pa podjetju ali oddelku dajo svoj pečat. Jaz na primer sem človek, ki gara kot konj, z mojimi sodelavci pa je podobno. Ta pojav boste našli v vsakem podjetju. Voditelj s svojim odnosom določa, kako deluje celotna skupina. Ampak danes obstajajo že neštete predloge in orodja, ki menedžerjem omogočajo moderno vodenje. Torej skupinsko usmerjeno, ki temelji na samoodgovornosti in bolj usmerja kot določa. Zna tako voditi samo tisti, ki je takšen tudi zasebno? Najlepše pri človeku je njegova zmožnost učenja. Vendar za spremembe potrebujemo čas – in zunanjo pomoč. Po navadi je tako: kdor na primer doma nastopa bolj patriarhalno, torej uporablja in zastopa moč, v pisarni ne bo spremenil svoje narave. Morda bo sčasoma in pod vplivom sodobnih konceptov vodenja postal bolj prijazen. Več pa ne. Zato tudi veliko teh konceptov vodenja ostaja revolucionarnih le na papirju. Ni dovolj, da preberemo nekaj o novi metodi in se odločimo: zveni dobro, preizkusil jo bom. Kdor se želi naučiti kaj novega, mora intenzivno...

Tudi očetje se morajo vključiti v vzgojo

Danski družinski terapevt in javni govorec Jesper Juul je že desetletja eden vodilnih avtorjev o vzgoji otrok. Njegova najbolj znana knjiga je Kompetentni otrok, ki je prevedena v 13 jezikov in je bila prodana v več kot 250.000 izvodih. Ob izidu njegovega najnovejšega dela Mož in oče – knjiga zate, smo se z njim pogovarjali o najprimernejši vzgoji otrok. Z Jesperjem Juulom se je pogovarjala Klavdija Štajdohar (BabyBook, december 2012)   Nam lahko za začetek poveste, kakšna je vloga očeta in matere v času zgodnjega starševstva? In kaj je dobra mama in kaj dober oče? Ne uporabljam izrazov dobri očetje in dobre mame. Če sem prisiljen, uporabljam izraze dovolj dobra mama in dovolj dober oče. Če govorimo o zgodnjem (starševstvu), o prvih letih, vemo, da je pomembno, da sta otroku na voljo oba starša. Star mit pravi, da je mati najpomembnejša. Ampak vse naše raziskave so pokazale, da če ima otrok izbiro, bo izbral oba in ne bo dal prednosti nobenemu. To je z otrokovega stališča. Če gledamo s stališča očeta, je nagnjen k temu, da se poveže z otrokom in otrok z njim. To se mora zgoditi v prvih treh, štirih letih ali pa do tega nikoli ne pride. Za opisati je to zelo zahteven proces, ampak pogosto imajo mame, kot rečemo, svoje otroke »pod kožo«, imajo radarski sistem, ki jim pove, kaj potrebuje otrok. Očetje tega nimajo. Ena najpomembnejših stvari, ki jih očetje in mame lahko naredijo, je, da v prvem letu in pol zagotovijo, da oče dobi čim več priložnosti, da je sam z otrokom. Ker če nisi resnično sam z otrokom, če nisi prepuščen svojim čutom, nikoli...

Različni ljubezenski napoji

(Maša Ogrizek)   Prehranjevanje oziroma obedovanje ni zgolj naravni proces, ki zadovoljuje naše fiziološke potrebe, ampak se vanj vpisujejo tudi številni družbeni, psihološki in simbolni pomeni. Feministična teoretičarka Rosalind Coward je v eseju “Skupen obed”, objavljenem sredi osemdesetih let v knjigi Ženska želja, zapisala: “Hranjenje se zdi popolnoma naravno – kot dihanje, nujen del našega preživetja. Zato si je težko predstavljati, da poleg hrane zaužijemo še veliko več. (S čimer ne mislim konzervansov.) /…/ Kdo kuha, kdo postreže, kaj postreže, v kakšnem vrstnem redu in v kakšnih količinah, vse to so prakse, ki jih določa njihov družbeni pomen.” Tudi Jesper Juul, priznani družinski terapevt in avtor številnih uspešnic o vzgoji, se strinja, da hrana ni le živilo, ampak veliko več. Trdi celo, da je “hrana, gledano s psihološkega vidika, najbrž najmogočnejši, najmočnejši simbol ljubezni”. Zato je prepričan, da je najhitrejši način, da terapevt izve, kaj se v družini dogaja, če jo opazuje pri skupnem obedu. “Podobno, kot je treba pare vprašati o denarju ali seksu, pa bomo v hipu vedeli, kaj se dogaja.” A skupen obed ne ponuja dragocenega vpogleda v življenje družine le terapevtom, ampak tudi staršem. Zato se zdi Juulu pomembno, da družina vsaj občasno skupaj sede za mizo. “Če nimamo časa vsak dan, potem obedujmo skupaj vsaj dvakrat ali trikrat na teden. To je še posebej pomembno, ko otroci pridejo v puberteto. Za starše je to izjemna priložnost, da opazujejo, kako se imajo posamezni člani oziroma kako funkcionira družina kot celota, saj se stanje spreminja iz dneva v dan.” Redno druženje za mizo pa je po njegovem dragoceno tudi zaradi sprotnega prebavljanja konfliktov. “Količina konfliktov v...