• Dialog – začetek – razvoj – zaključek
• Temeljni prvini dialoga: odgovornost in moč
• Razmerje med vsebino in procesom
• Zmožnost ostati v stiku in držati se t. i. »dogovora«
• Kako vnesemo v dialog vrednote enakovrednosti, spoštovanja, zaupanja in odkritosti?
• Težavni dialog
• Možnost za dialog v konfliktu in ob različnih pogledih

• Dialog s starši, z učenci, s sodelavci in s sabo – kako, kdaj, zakaj?
• Temeljne prvine dialoga: odgovornost in moč
• Ohranjanje razmerja med vsebino in procesom
• Kako vnesemo v dialog vrednote enakovrednosti, spoštovanja, zaupanja in odkritosti?
• Miti o konfliktih: zakaj so konflikti normalni in nujni ter kako postanejo gonilo razvoja – Kolegialna refleksija / intervizija: kaj lahko sam storim za svoj napredek in razvoj, in kako lahko pomagam kolegom?

• Kako razvijam in uporabljam notranje, osebne vire, kompetence in spretnosti v svojem poklicu, na delovnem mestu?
• Pomen pojmov: samozaupanje, samospoštovanje, samozavest
• Kako v stiku z drugim ostanem osredotočen na tukaj in zdaj ter ohranjam pozornost? In zakaj se mi to ne posreči?
• Eksistencialne preživetvene strategije
• Na kakšen način naj z otroki in odraslimi govorimo o eksistencialnih rečeh in težavah?

• Samospoštovanje kot temelj psihičnega imunskega sistema
• Kako krepimo razvoj samospoštovanja in zakaj je to zdravo in pomembno
• Osebna in družbena odgovornost – razmerje med njima ter vloga in uveljavljanje ene in druge
• Konlikt med integriteto in sodelovanjem (kdaj in kako biti zvest sebi, kdaj timu, podjetju, skupnosti …)

Cilj  sklopa je opremiti udeležence z znanjem o samospoštovanju kot enem najpomembnejših psiholoških varovalnih mehanizmov za vse življenje ter spodbuditi k nadaljnjemu razvoju osebne in družbene odgovornosti.

• Kako razviti čuječen in empatičen odnos do sebe ter prepoznati, kdaj so naše zmogljivosti polne, kdaj pa izčrpane in je torej smiselno poiskati podporo
• Možnosti in poti za osebni razvoj na delovnem mestu in razvoj medsebojne podpore v kolektivu
• Izzivi, ki nam preprečujejo dovolj odgovorno poskrbeti zase
• Kako s tehniko čuječnosti pridemo ponovno v stik s svojimi prirojenimi sposobnostmi, kot so uravnovešanje skozi dihanje, (samo)empatija, spontana ustvarjalnost, zmožnost koncentracije in s tem sposobnost za učenje ipd.

Cilj  sklopa je podpreti zaposlene pri prevenciji čustvene izčrpanosti ter jih okrepiti glede njihove zmožnosti za individualno skrb zase.

• Dialog in osebna govorica kot temeljno orodje
• Osebna govorica v konfliktnih, neprijetnih ali zahtevnih situacijah

Cilj sklopa je praktično in skozi vaje približati udeležencem umetnost dialoga in prednosti uporabe t.i. osebne govorice, še zlasti, ko se je treba v timu dogovoriti ali uskladiti v zahtevnih položajih.

• Pomen enakovrednosti in vzajemnosti (vertikalno/horizontalno, v vseh odnosih …)
• Prednosti vključevanja in spoštovanja različnosti

Cilj sklopa je spodbuditi razmišljanja in kapaciteto za sprejemanje različnosti, vzajemno spoštovanje različnosti ter produktivno vključevanje različnosti v delo in življenje.

Agresivnost je socialni odziv, ki se poraja v možganih. Otroci z agresivnim vedenjem izražajo svojo eksistencialno realnost. Otrok je vselej agresiven zaradi nečesa, kar se dogaja – ali se ne dogaja – v odnosih, ki jih ima s pomembnimi bližnjimi. Je sistemska reakcija, ne »genetska«. Naša zmožnost »razšifrirati« posameznikovo agresivno vedenje – ne glede na to, za koliko starega človeka gre – pa je sorazmerna z našo zmožnostjo videti onkraj zgolj moralne perspektive in z mero našega samozavedanja.

Agresivnost ni enako nasilje. Ta zmotna predpostavka, ta nesporazum, nam preprečuje uzreti njen eksistencialni vir. Iz tega razloga se nanjo odzivamo s strahom, obsodbo ali zanikanjem, namesto z radovednostjo, zanimanjem, priznanjem in empatijo. Agresivnost je nujna in življenjsko pomembna sila, brez katere ne bi bilo življenja. Res pa je, da potrebujemo ljudje 10-15 let, da – če so pogoji optimalni! – ustrezno integriramo agresivna čustva in se naučimo destruktivno agresivnost transformirati v konstruktivno. Otroci so izkustvena bitja – učijo se skozi izkušnjo, ne skozi pridiganje, moraliziranje, očitanje ali kritiziranje. Zato je najbolj pomembno, da jih vodijo odrasli, ki so dovolj pogumni, da si upajo biti čustveno živi, iskreni in pristni. Tudi v svoji agresivnosti.

Obstajajo otroci, za katere je bistvenega pomena, da lahko rečejo ne, še preden lahko rečejo da. Že vse od rojstva so bolj samostojni in odločni kot večina drugih otrok. Razlikujejo se od večine otrok, ki se z veseljem stopijo s svojimi starši in se rade volje odpovejo svojim mejam za to, da uživajo toplino in skrb. To so otroci, ob katerih se odrasli včasih počutimo, kot da so močnejši od nas. Borijo se za vsako stvar in ko se jim zoperstavimo, postane njihov upor še močnejši. Ko poskušamo rešiti probleme tako, kot jih rešujemo z drugimi otroki, problemi ekspandirajo. Čustijo silno potrebo po nadzoru nad lastnim telesom in odločitvami. Ko se nekaj odločijo, jih ne moremo premakniti z nobeno manipulacijo ali grožnjo.  Nekateri otroci se tako obnašajo predvsem doma, drugi pa tudi v ustanovah. Za odrasle so ti otroci huda preizkušnja, saj imamo neprenehoma občutek, da se do otrok ne vedemo prav ali da ti zavračajo našo naklonjenost, skrb ali/in strokovnost. Na srečanju bomo govorili o tem, kako velja razumeti take otroke, kako lahko znižamo raven konfliktov z njimi in na kakšen način jih velja voditi in po(d)učevati, da je to produktivno za oboje: odrasle in otroke.

Visoka občutljivost je prirojena lastnost in se pojavlja pri 15 do 20 % ljudi. V enakem deležu jo najdemo pri ženskah in moških, prav tako med različnimi rasami. Ta delež je previsok, da bi ga lahko obravnavali kot motnjo, obenem pa prenizek, da bi bil dovolj dobro razumljen in sprejet med ljudmi okoli nas.

Visoko občutljivi ljudje imajo nadpovprečno občutljiv živčni sistem, ki zato zaznava veliko več dražljajev iz okolja in posameznikove notranjosti na veliko bolj intenziven in niansiran način. Pozornega zaznavanja in nenehnega zavedanja okolice visoko občutljivi ne morejo kar izklopiti, zato lahko hitreje kot pri ostalih ljudeh pride do prepravljenosti oz. prevelike stimulacije. V situacijah, ki za večino ljudi predstavljajo optimalno raven stimulacije, so lahko visoko občutljivi hitro vzdraženi preveč in premočno. Na dogajanje okrog sebe in v sebi se lahko odzivajo zelo intenzivno, njihova čustva so ponavadi močna in burna.

Visoko občutljivi otroci zaradi nezrelosti in pomanjkanja izkušenj te močne občutke še težje razumejo in regulirajo, zato ob sebi potrebujejo stabilne odrasle osebe, ki jih razumejo in sprejemajo take, kot so, ter znajo izkoristiti in podpreti potenciale visoke občutljivosti.

Puberteta je razvojna doba, ko otroci dobijo drugo priložnost za to, da izvejo, kdo so, in postanejo, kar so. Podmena, da puberteta sama po sebi povzroča konflikte, je mit. Konflikti vznikajo ponavadi zato, ker odrasli bodisi niso pripravljeni ali niso zmožni prepoznati in nagovarjati edinstvene in neodvisne osebe, v kakršno se mladostnik oblikuje. Otroci, ki so doslej sodelovali bolj, kot so bili v resnici zmožni, v puberteti pogosto postanejo nekooperativni; otroci, katerih integriteta je prizadeta, pa postanejo odkrito destruktivni ali samodestruktivni. Mnogi konflikti med odraslimi in pubertetniki uplahnejo, če se ravnamo po načelih interakcije, o katerih bomo spregovorili na predavanju. Konfliktov namreč ne razvnemamo samo s tem, kaj govorimo najstnikom, ampak tudi s tem, kako govorimo. Uporabljamo ton, v katerem se odražajo vzvišenost, blagohotnost in vsiljivost. V najboljšem primeru je prijateljsko topel, v najslabšem žaljivo kritičen. Otroku sporoča: »Nisva še enakovredna.« Nekoč, ko so odrasli res tako mislili o otrocih, so bile besede in ton, ki so ga uporabljali, v sozvočju. Danes se mnogi odrasli ne strinjajo več s podmeno sporočila, vendar še vedno uporabljajo enako govorico. Rezultat je disonanca, sporočilo je protislovno, takemu pa je težko slediti, kaj šele ubogati. In tudi najstniki še vedno potrebujejo ob sebi, ki se z njimi besedno bojujejo – ki se odzivajo in izražajo svoja mnenja in prepričanja. Če se zatekamo v pedagogiziranje, se v prizadevanju, da bi mladega človeka spremenili ali preoblikovali, odrekamo osebnemu izrazu, kar zmanjšuje kakovost komunikacije. Ko odrasli in najstnik spregovorita na tak način, lahko ponovno odkrijeta ranljivost in meje drugega. Dobita priložnost, da ponovno vzpostavita medsebojno spoštovanje – prvino, ki je nujni predpogoj, če želimo, da nam otroci sledijo voljno, ne pa zgolj iz preračunljivosti ali strahu.

Prožnost ali rezilentnost je mehanizem, ki omogoča, da se otrok, mladostnik, odrasli znajde in “preživi” v vsakokratnih in raznovrstnih situacijah, kakršne prinaša življenje. Nekateri ljudje se že rodijo z visoko stopnjo prožnosti in prilagodljivosti, spet drugi, prejkone večina, pa se prek vzgoje in osebnostne rasti učimo, kako razumeti in sprejeti različne življenjske situacije ter kako v različnih okoliščinah ravnati in se odzivati. Tako bolj prožni otroci znajo najti prijatelje, ki jih sprejemajo in so do njih spoštljivi. To so otroci, ki se ne odzivajo kot žrtev niti v situacijah, ko se drugi spravljajo nanje. Otroci, ki iščejo iskati različne načine, kako biti v šoli uspešni – in obenem uspevati. To so otroci, ki utegnejo doživeti ločitev staršev, nemara celo grdo, vendar jim to ne vzame veselja do življenja, niti ne zapadejo v dolgotrajno samodestruktivno vedenje. Rezilentni in prožni ljudje niso neobčutljivi, temveč so zmožni živeti in preživeti s svojimi občutljivostmi. 

Prožnost sestoji iz samospoštovanja in trdoživosti; iz zmožnosti prenesti težave in neugodne situacije, se iz njih kaj naučiti in najti pot, ki omogoča nadaljnjo življenjsko radost in smisel. Prožni otroci redkeje ali sploh ne zapadejo v zasvojenost od alkohola in/ali ostalih drog; tudi v primerih, ko se znajdejo v stiski zaradi spletnega nasilja uspejo poiskati pomoč in ponovno vzpostaviti osebne meje. Prožni posamezniki tudi mnogo bolje prenesejo postavljanje meja s strani drugih ljudi in le-tega ne dojemajo kot zavrnitev, temveč kot prikaz različnih videnj, doživljanja, perspektiv. Prožni otroci so bolj kot k iskanju različnosti nagnjeni k iskanju podobnosti – k iskanju vsega, kar nas lahko povezuje. 

Razvoj prožnosti kot osebnostne lastnosti ali kot veščine oz. kompetence omogočimo odrasli, starši, vzgojitelji in učitelji, ki smo otroke zmožni prepoznati in sprejeti v vseh njihovih posebnostih, ki spoštujemo njihovo integriteto ter jih hkrati vodimo in prevzemamo odgovornost za odnos z njimi. Jih sprejemamo kot dragocena bitja in jasno sporočamo, kaj pričakujemo od njih, ter pri tem tudi vztrajamo; ki premoremo do otrok empatijo in smo hkrati tudi zahtevni. Zahtevnost za otroka pomeni tudi to, da zaupamo vanj in v njegove zmožnosti; lahko pa tudi močno prizadene njegovo integriteto, če ne vključuje tudi empatije in prevzemanja odgovornosti. Gre za vzgojni proces, ki morda ni enostaven – ki ni zbirka obrazcev in receptov – je pa vsakokratno srečevanje človeških bitij. Hkrati je to proces, ki tako otroku kot odraslemu omogoča občutek, da sta oba spoštovana in dragocena drug za drugega. Prožnost je odgovor na toksični individualizem, saj nam omogoča ohraniti integriteto in hkrati ostati povezan z drugimi.

Čas, v katerem živimo, zahteva od nas veliko. Psihološka odpornost je nujna, če želimo ohraniti kakovost življenja, upanje in stabilnost. Verjamem, da je vse stvar fokusa, usmerjanja pozornosti in postavljanja prioritet. Mladim je izjemno težko, vendar niso (samo) nemočne žrtve. Odraslim je izjemno težko, vendar moramo vztrajati, saj nas imajo mladi za zgled. Vse se lepo sliši – vendar kako to dosežemo, podpremo mlade in ne potonemo v kaosu vsakdanjika?

Od »žgečljivih« fotografij na mobilnem telefonu do spletnega seksualnega nadlegovanja je včasih potreben le korak. Kaj lahko glede tega storimo starši in šolski strokovni delavci? Ali resnično vemo, kaj se dogaja v »nakonektanem« svetu najstnikov, koliko razumemo njihove vzgibe in potrebe, ki jih silijo v te vrste “bližino”, koliko sploh poznamo tehnologije, ki so jim na voljo, pa koliko se zavedamo silnic, ki jih ženejo v razne vrste in oblike elektronskih in medmrežnih (seksualnih in drugih) interakcij.

Skupaj z voditeljico seminarja Nino Babič, psihologinjo in šolsko svetovalko z bogatimi izkušnjami “s terena”, bomo ugotavljali, kaj starši in strokovni delavci v vzgojno-izobraževalnih ustanovah lahko naredimo – kaj je dobro, da naredimo, in česa ne moremo. Prvi korak je vsekakor, da se o tem sodobnem fenomenu, ki dobiva vse večje razsežnosti, čim bolje informiramo. Koristno je tudi delovati na preventivi – opolnomočiti mlade, da se bodo znali postaviti zase tudi virtualno in hkrati spoštovati meje integritete drugih, čeprav jih velikokrat ne vidijo in ne čutijo (zato so izzivi sproščanja napetosti na neustrezne načine še toliko bolj mamljivi). Na koncu pa še večno vprašanje – ali nasilne računalniške igrice sproščajo agresivnost ali ustvarjajo nasilne mladostnike?

Udeleženci ozavestijo pomen varne navezanosti in vzpostavitve odnosa; ovrednotijo svojo skrb za vzdušje znotraj skupine/razreda. Pregledamo statistiko duševnih in čustvenih težav pri otrocih in mladostnikih po EU in SLO ter pozornost namenimo, kaj lahko naredimo že na predšolski stopnji (za vrtce) in naprej (OŠ + SŠ). Spoznamo pomen krepitve socialnih in čustvenih kompetenc, ki dokazano dvigajo stopnjo rezilientnosti pri otrocih in mladostnikih.