(Napisala: Maja Gregorc)

Besede, ki sem jih prvič slišala iz hčerkinih ust, odkar je prestopila šolski prag. Učnih težav nikoli ni imela, a tudi nikoli ni blestela v šoli. Njeno znanje je nihalo med ocenama pet in štiri, včasih tudi kakšna trojka, dvojka in celo šut. V tretjem razredu je dobila prvo oceno. Takrat sva njen začetek ocenjevalne poti pospremila z besedami, da se uči zase, za svoje znanje, za svojo razgledanost in ne za naju, najine potrebe ali videnje, kako bi moralo biti. Želela sva si, da bi znanje bilo tudi njena vrednota, tako kot je za naju. Da bi pridobljeno znanje znala uporabljati v življenju, da bi njeno učenje dobilo smisel in postalo nekaj, kar predstavlja zanimivost, veselje in ne prisilo, odvečnost, neskončno spraševanje, zakaj se potrebujem to in ono učiti. Pogovarjanje, debatiranje, igranje, izleti, muzeji, razvijanje pozornosti na okolje, ogledi dokumentarcev, filmov, risank in vse ostale vsakodnevne aktivnosti so bile naša spontana sopotnica. Vseeno lahko rečem, da je največ odnesla v šoli. Vpisali smo jo na šolo v našem kraju. Nisva izbirala kakovosti, nisva bila pozorna, kakšna šola je. Bila je le šola v naši soseski. Pomembneje se nama je zdelo, da raste in se razvija v domačem okolju, okolju prebivanja. Na roditeljskem sestanku pravzaprav izveva, da je Glasserjeva kakovostna šola. Po pravici povedano, še danes ne poznam tega pristopa, a tisto, česar je bila deležna hčerka, je bilo ugodno za njen razvoj, pogled na šolo, učenje, odnose s sovrstniki in odnose z avtoritetami. Mogoče pa smo imeli samo srečo z učitelji, ki so jo poučevali. Osnovo za učenje, odgovornost do domačih nalog, ji je dala prav učiteljica v prvi triadi. Zame pedagoginja z veliko začetnico, z velikim znanjem poznavanja razvojnih značilnosti otrok, prepoznavanjem posameznika  in veliko mero empatičnosti.

Med šolanjem v Sloveniji, vse do sedmega razreda je pokazala, koliko in česa je sposobna. Bila je odličnjakinja. Trojke je pridelala takrat, ko so se s sošolci in sošolkami skupaj »učili«. »Mami, veš, Tonca, Pepca, Janez in jaz se bomo skupaj učili. Ne bomo počeli nobenih neumnosti, res bomo pridno vadili,« mi je nekajkrat hitela argumentirati. Pa si mislim: »Zakaj pa ne? Naj ima izkušnjo. Naj izkusi tudi učenje v skupini. Mogoče pa ji ustreza.« Takrat rezultat zagotovo ni izkazoval njenih umskih sposobnosti in tudi ostali otroci so prišli domov razočarani. Spoznali so, da argumentacija staršem, da se bodo skupaj učili, pravzaprav ni pomenila učenja, ampak le podaljšanje skupnega druženja, ker se jim ni dalo domov za knjige. Naslednjič so se zadeve lotili bolj resneje in tudi rezultati so bili prav takšni. Seveda, nisem bila povsem ravnodušna. Pravi, da sem ji »težila«, ji razlagala vse, kar je že vedela. Močno se je upirala in mi hitela argumentirati nazaj. Včasih sem morala povedati svoje. Tako sem se olajšala, da sem ponavljala in ponavljala eno in isto. Občutek sem imela, da me prav nič ne sliši. A me je. Vsakič in to do potankosti. Videlo se je, da je le vzela kakšno moje »teženje« v razmislek. Nekajkrat mi je zastavila vprašanje: »Mami, a ti mene sploh slišiš? Kar naprej pripoveduješ eno in isto, ker naj te ne bi slišala. Kaj pa ti? Slišiš?« Nastavila mi je ogledalo in pošteno sem se mogla zazreti v odsev.

Sedmi razred je nadaljevala v nemško govorečem okolju. Z možem nisva razmišljala o mednarodni šoli. Izhodišče je bilo isto, zliti se z okoljem, kjer prebivamo. To pa pomeni iti v korak s sovrstniki, ki obiskujejo šolo v soseščini in začeti plavati v neznanih vodah. Prva ovira je bila nemški jezik. Brez predhodnega znanja. Tukajšnji šolski sistem tujcem omogoča, da so prvo leto in pol neocenjeni, a vseeno napredujejo v višji razred. Enormni pritisk ocen je s tem odvzet in otroci lažje »dihajo«, se učijo in soočajo s spremembami. Jih pa šolski sistem deli. Deset let stari otroci se morajo po končani osnovni šoli odločiti ali gimnazija ali NMS. Gimnazija je elitna šola, ni obvezna, le najboljši imajo možnost vpisa, ustvarja se smetano in še to, kot izvemo kasneje, le češnje na smetani. Vpišemo jo na NMS. Dava ji popotnico, naj to leto izkoristi za vse napake, naj se uči jezika, da je vseeno kakšno oceno dobi. Zopet dobimo učiteljico z veliko začetnico. Polna mera empatije, pomoči za čim lažjo premostitev jezikovne ovire. Zatakne pa se pri kvaliteti znanja in odnosu učencev do učenja, šole. Večina je nemotiviranih, brez volje in učnih navad. Moj otrok zato močno izstopa. »Piflarka« je, ne sprejmejo jo.  Dekle se trudi in ponotranji najino popotnico. Res zagrabi priložnost biti brez ocen. Njene učne navade, motiviranost, pripravljenost na delo pa niso sprejete med tukajšnjimi učenci. Skupaj se odločimo, da odide na gimnazijo. Želiva ji, da ostane v tem ritmu svojih navad, jih nadgrajuje. Naj se njena najstniška pot tlakuje v ritmu njenih sposobnosti. A to ni bilo lahko. En kup argumentiranja, dokazovanja in prodajanja svojih titul, zakaj smo pravzaprav tukaj v tej deželi. A to je bil le prvi korak, da smo si z ravnateljem sploh rekli dober dan. Da je postala učenka gimnazije pa je zgolj njeno delo. Z znanjem nemščine, ki ga je pridobila v enem letu, je morala sama prepričati ravnatelja, da je sposobna slediti pouku na takšni šoli. Kakšen ponos in veselje je preveval njo in naju, ko ji je ravnatelj segel v roko in dejal: »Čestitam! Od danes naprej si naša učenka.« Zmogla je!

Potem pa se začne kalvarija pri predmetu nemški jezik. Prvi spis piše negativno. Drugi test piše negativno. Pri pouku se ne upa sodelovati. Po zakonu smo starši dolžni priti v šolo na razgovor, če otrok dobi negativno oceno. Profesor nam razloži, da je on učitelj maternega jezika, ne tujega, zato mora njeno znanje jezika obravnavati tako kot pri ostalih učencih. »Veste, nič ne skrbite, saj imamo še september. Takrat bodo popravni izpiti. Nemščina v gimnaziji je na visokem nivoju.« Vsi trije ostanemo brez besed. Kot da bi se on že odločil. Te besede kar nekajkrat ponovi. S cmokom v grlu odidemo domov. Joka ona, trpiva midva. Pojavijo se vprašanja: »Sva naredila napako, ko sva jo prepisala v gimnazijo? Bi mogoče vseeno bilo bolje, da bi ostala na NMS? Kaj sva ji povzročila? Je bila to najina želja? Je bila to res tudi njena?« Dvomi, bolečina, jok. A v njej se rodi neverjetna moč. Čeprav se je sesedla na tla, se je odločila: »Jaz ne bom imela popravnega izpita! Ne grem nazaj na NMS. Tukaj hočem ostati, tukaj se bolje počutim. Kljub nezadostnemu znanju jezika, sem med sebi enakimi.« To me nekoliko pomiri, a nemir, kaj bo, če ima popravni izpit ostaja. Kako bo to sprejela, kako bo to vplivalo na njen odnos do sebe, šole, truda, vztrajanja. Pa še v najstništvo je zakorakala.

Ob polletju je v spričevalu enica. »Glej, tista enka tam, je odlična!« ji poveva. »Zakaj?« naju povpraša. »Kljub temu, da je to negativna ocena, vseeno vsebuje veliko truda in volje, da bi se spremenila v dvojko. In se bo, ker si na dobri poti!« »Ampak, zakaj mi potem profesor vedno znova pove, da imam še september?« »Verjetno, te želi le motivirati, da ne bi popustila. Mogoče si pravzaprav želi, da sploh ne prideš na popravni izpit. Vem, nekam čuden način. Dajmo tako razmišljati. Odmislimo njegove besede,« se pogovarjamo. Zaobide te profesorjeve besede. Občudujeva jo! Njeno neverjetno voljo in pripravljenost dobiti dvojko. Profesor sodeluje z našo učiteljico nemščine. Pravzaprav je to njegova dobra volja, zato skušamo njegove besede razumeti drugače kot zvenijo.

»Mami, mami! Dve sem pisala test!« Vsi skačemo od veselja. Kakšen ponos naju preveva. Zmore, zmore! To sva vedela že ob vpisu, to podkrepljeno veva tudi sedaj. Težko je, a je sposobna. Veselje, veselje. To si zasluži torto! Praznovali smo! Na govorilnih urah učitelj pove, da sodeluje pri urah, da se pozna ogromni napredek v znanju in da je na zelo dobri poti. Četudi piše naslednji test negativno, se toliko angažirala pri urah, da si zasluži dvojko.« Kotički ust se dotaknejo ušes, prijeten občutek preveva naša telesa.

Včasih bi si želela, da bi jaz imela kanček več njene energije in zmožnosti se tako hitro pobrati, ko padem po tleh. Ponosna sem vse do zvezd in nazaj! Dvojko ima!


Maja Gregorc