Piše: Jesper Juul

Različne kulture gojijo različne poglede na mnoge reči, vse pa se, kot kaže, strinjajo glede laganja. Vprašanje laži lahko obravnavamo kot moralno vprašanje, toda na tem mestu bomo obravnavali laž kot psihološki in družinski fenomen. Najprej pa nekaj splošnega o otrocih in njihovem odnosu do resnice.

Za večino otrok so značilna krajša obdobja »laganja«, ki se s presledki pojavljajo približno do vstopa v šolo, sicer pa zares lažejo le redko. Otroci imajo bogato domišljijo, ki je v mnogih pogledih zanje tako resnična, kot je za nas to, čemur pravimo resnični svet. Ne ločujejo med domišljijskim in resničnim. Starši jim lahko pomagamo k občutenju razlike, tako da rečemo: »No, to je bila pa zanimiva zgodba! Je to nekaj, kar si si izmislil ali se je zares zgodilo?« Ko otrok odgovori, da je njegova izmišljena zgodbica resnična, pa dodamo: »Aha, ampak meni vendarle zveni bolj kot nekaj, kar je izmišljeno,« – in potem nič več.

Ko začnejo hoditi v šolo, se začnejo bolje zavedati ločnice med domišljijo in resničnostjo, nekateri pa imajo še vedno rajši domišljijsko resničnost kot pa dejansko resničnost. To je pogosto zaradi enega izmed dveh razlogov. Prvi je, da resnice ne poznajo, ker so jim jo starši prikrili. To je lahko resnica o očetu, ki je na lepem zapustil družino; o mami, ki je naredila samomor; o mrtvorojenem starejšem bratu ali sestri, ki je mračna družinska skrivnost. Nekateri otroci pa premorejo tako nizko samospoštovanje, da lažejo pred prijatelji zato, da bi si pridobili status in občutek vrednosti, po katerem hrepenijo, vendar ne verjamejo, da si ga zaslužijo že kar s tem, kar so.

Spet drugi živijo v družinah, v katerih kratko malo ne morejo zdržati ali pa se jih sramujejo; kjer je eden od staršev morda duševno bolan in otrok ni deležen potrebne podpore; kjer so odnosi med staršema nasilni; kjer so sami izpostavljeni nasilju ali spolni zlorabi in podobno. Noben od otrok, ki živijo v takšnih razmerah, s tem, ko laže, ne počne nič moralno spornega. Njihova domišljija je bistveni del preživetvene strategije in ti otroci si zaslužijo zgolj podporo in pomoč – za vso družino.

Starejši otroci in mladostniki utegnejo lagati namenoma oziroma zato, da bi pred starši prikrili resnico. Kadar je tako, je to domala vselej zato, ker resnica v družini ni dobrodošla. Se sliši noro? Seveda se – sploh če lahko kot starš mirne vesti rečeš, da si otrokom vedno privzgajal resnicoljubnost in jim tudi sam nisi lagal. Ampak to ni vedno tako preprosto.

Običajno obstajata dva dejavnika, ki vodita do prikrivanja in laži. Prvi je neposredna prepoved, ki jo postavita starša, drugi pa je močan odpor pri starših ali njuna moralna obsodba tega ali onega. Otroci namreč sodelujejo in nočejo prizadevati staršev ali ustvarjati slabega vzdušja. Kadar to včasih vseeno naredijo, smo lahko prepričani, da zato, ker niso videli druge možnosti.

Prepoved obstaja zato, da zaščiti otroka in/ali čast družine. Do tega premorejo otroci in mladostniki zelo veliko spoštovanje, imajo pa tudi zelo močno potrebo po tem, da sami preizkušajo resnico – če ne drugega zato, da bi izvedeli, kaj se skriva za starševsko prepovedjo. Starejši ko so, večja je potreba po samostojnem stališču.

Predstavljajmo si, da sta starša štirinajstletniku prepovedala piti alkohol, on pa na zabavi vseeno popije par kozarcev. Zdaj ima dve možnosti. Lahko gre domov in odkrito pove staršema, kaj je storil. Če ima za sabo štirinajst let izkušenj, ki mu govorijo, da je za njegova starša bolj pomemben njihov medsebojni odnos in odkritost kot pa njegova neposlušnost, bo svojo izkušnjo podelil z njima. Če pa takih izkušenj nima, mora najti način, kako prikriti resnico ali jima lagati, če ga vseeno zasačita.

Lahko seveda vztrajamo, da je ravnal narobe, ker je pil pivo, in da je potemtakem prav, da to prizna in sprejme svojo kazen. Seveda, to se sliši logično in tudi privlačno, toda dejstvo je, da fant ni storil ničesar, kar bi bilo narobe. Naredil je pač nekaj, kar se njegovima staršema zdi narobe. Eksperimentiral je z resničnostjo, da bi spoznal svoje stališče do nje. To pa je kratko malo sestavni del odraščanja – procesa, ki se ne začne, ko dopolniš osemnajst. Začne se pri dvanajstih ali trinajstih letih.

Nekateri starši se odzovejo, rekoč: »Ne to, da si pil pivo, čeprav veš, da ne bi smel. Ampak to, da nama lažeš – to je najhujše!« To zelo dobro ve tudi otrok, zato mora izbrati med dvema slabima možnostma: ali naj prizna svoj prekršek in sprejme kazen ali pa naj laže in prenaša razočaranje in jezo svojih staršev. Kadar v družini kratko malo ni prostora za nepriljubljeno resnico, tedaj nastopi laž.

Pogosto je tudi, da starša sicer ne postavita posebnih pravil ali prepovedi, ampak sta zgolj tako zelo občutljiva glede alkohola, seksa, kakšne glasbene zvrsti, priseljencev ali česarkoli že, da se otrok glede teh tem noče soočiti z njima. Tako poskuša svoje potrebe resno obravnavati zunaj resničnosti svojih staršev in narediti vse, da bi ostale skrite.

Ali to pomeni, da starši ne bi smeli nič prepovedovati in ne imeti negativnih mnenj glede določenih reči? Ne, sploh ne. Le vedeti morajo, da več ko bo v družini prepovedi, večja je verjetnost, da se jim bo otrok lagal. Bolj ko nečemu nasprotujete, večja je otrokova potreba, da razišče prepovedani del resničnosti. Pri tem pa bo vedno poskušal staršem prizanesti. No, vsaj dotlej, dokler ne bosta starša že tako velikokrat ravnala neprimerno in z obsojanjem, da bo otrok nazadnje eksplodiral in jima naravnost pred očmi počel vse, česar ne bi smel. Karkoli že pa se zgodi, za to ni kriv otrok ali mladostnik. Za to, da sta laž in zamolčanje postala del družinskega življenja, sta moralno in psihološko odgovorna starša. V takih razmerah oboji, starši in otroci, pogosto čutijo, da so proti svoji volji stisnjeni v kot, kjer morajo nazadnje izbirati med družino in načeli. Če izberejo družino, lahko pričakujejo burno obdobje, polno silovitih čustev – in s časom bolj zdravo družino. Če izberejo načela, jih čaka življenje, polno hrepenenja.

Pa je to res?
Je, kajti laž gotovo ni!