Prejšnji teden sta punci med generalnim čiščenjem stanovanja našli svoje albume in stare fotografije. Naenkrat smo vsi štirje sedeli na tleh med kupom fotografij in se skupaj čudili njunima podobama dojenčka.

»To sem jaz?« sta se čudili hčerki in kar nista mogla verjeti, da sta to bili onidve. Fotografije so seveda zbudile spomine: kako sem se z njima »pogovarjala«, ko sta bili še v mojem trebuščku, kakšen je bil porod, kako sva z možem starejšo hči v prvem mesecu uspavala z nežnim božanjem po posebnem delu obraza (to ji je vidno zelo ugajalo), kako je mlajša rada spala na trebuščku in velikokrat zaspala kar na tleh med pasenjem kravic. Potem smo prišli do prvih besed in korakov, ugotavljali, kako ima mlajša na tej fotografiji oblečeno isto oblekico kot na drugi fotografiji starejša hči, ko je bila stara toliko kot mlajša. Vsem nam je bilo zelo toplo pri srcu in smo se morali še kar malo stisniti skupaj, tako lepo se je bilo spominjati teh časov.

Potem sem razmišljala, zakaj nama je z možem ob gledanju hčerinih fotografij, ko sta bili še dojenčka, vedno nekoliko težko oz. se v nama vzbudijo občutki krivde. Ja, itak, te majhne štručke sva sprejemala odprtih rok in ju nežno spremljala v svet, toda sedaj, ko sta večji, pa imava kar naenkrat potrebo po popravljanju. Pardon, vzgajanju. Da jima bomo dobro v svetu, ko bosta veliki. Jesper Juul pravi, da se to »popravljanje« začne nekje pri letu in pol, ko starši začutimo potrebo, da otroka začnemo preoblikovati. Seveda je normalno, da otroku predstavimo družinska in družbena pravila, da mu povemo, kaj je v naši kulturi sprejemljivo in kaj ne. Toda žal s tem svojim korigiranjem otrokovega vedenja (in velikokrat tudi čutenja!) vse prevečkrat gremo predaleč. Tako daleč, da otrok izgubi občutek, da je takšen, kakršen je, ok. »Moram manj kričati, da bo mami zadovoljna.« ali »Ne smem se jeziti, da me bo oči imel rad.«

Morala sem si priznati, da sem tudi sama vse prevečkrat mama z rdečim svinčnikom v roki, ki včasih bolj, drugič manj prijazno hčerama zelo jasno vsakodnevno povem, kaj ne počneta ok in kako bi se morali vesti. Pri tem pa vse prevečkrat vse njune tihe in drobne, a v resnici velike zmage, kar nekako jemljem kot samoumevne oz. kot del razvoja. Ali res moram srečati otroka s posebnimi potrebami, da se zavem, da prav noben uspeh hčera ni samoumeven?!

Vem, da pretirana hvala in hvala za vsako najmanjšo reč – še posebno, če je neiskrena in izrečena le zato, ker je fino, če jo otrok dobi – otroku ne prinese nič dobrega. In čeprav sama nisem mama, ki bi imela težavo izreči pohvalo, ugotavljam, da mi v odnosu do hčerk primanjkuje hvaležnosti. Hvaležnosti, da sploh živita. Hvaležnosti, da sta zdravi ter da se lahko na ves glas smejita in naju z možem spravljata ob živce, ko skačeta po najini postelji. Ali res morata hčeri zboleti za kakšno usodno boleznijo, da bova ugotovila, da so to le malenkosti?!

Takšno streznitev bi v resnici potrebovala vsaj enkrat na teden, saj več kot očitno oba z možem prepogosto pozabiva nanjo in se že po par dnevih preobraziva nazaj v zahtevna starša, ki od svojih hčera zahtevata skoraj več, kot sama zmoreta. V takšnih trenutkih sem zelo vesela, da imava odločni in močni hčerki, ki nama zelo jasno povesta in predvsem pokažeta, ko z možem zaideva. Tudi tako, da kljub opozorilom še vedno skačeta po najini postelji.

 

Kolumna Mama brez cenzure Helene Primic, ki je bila objavljena v reviji Bodi zdrava (marec 2018).