Zbirka dveh esejev

ŽENSKA, MATI
Solidarnostni esej, pisan z moškega gledišča

PREDGOVOR
Ne vem, ali ste že videli naslovnico časopisa Time, ki jo objavljam spodaj. Kakšni občutki so vas pri tem navdajali kot žensko in kot mater?

Že leta mi prigovarjajo, naj napišem knjigo o materah, pa se vseskozi branim iz preprostega razloga – nisem namreč ne ženska ne mati. Moje znanje o tem dvojem torej ne more prihajati iz prve roke.

Po drugi strani že dolga leta delam kot terapevt, svetovalec in »prosvetljevalec« žensk in mater, tako da sem si pridobil dokaj široko razumevanje in empatijo do njih. Zazdelo se mi je torej, da se morda le ne pregrešim tako zelo, če napišem ta esej. Naslovnica Timea in ves cirkus, ki ga je sprožila, sta me spodbodla, da zdajle sedem k pisanju. Vendar dejansko motivacijo razbiram v popreproščenju, s kakršnim vse bolj pogosto karakterizirajo matere, in v dejstvu, da ženske in matere še vedno potrebujejo vso podporo od zunaj, kolikor je morejo dobiti, zato da si ustvarijo življenje, ki jih izpolnjuje in v katerem se lahko kot družice in matere odlikujejo po svojih najboljših močeh.

Če ste ženska, potem upam, da boste razumeli, da se za mojimi trditvami, ki jih utegnete sprva doživeti kot ostre oziroma kritične, skriva globoko spoštovanje. Če pa ste moški, vas vabim, da se resno zazrete v vlogo in vpliv, ki ju imate kot sin, ljubimec, partner in sostarš.
Ampak najprej si, prosim, le poglejte spodnjo ilustracijo in premislite o svojem odzivu nanjo. Članek v reviji se namenja »Navezovalnemu starševstvu«. Tako kot vsem drugim modelom in vzorcem starševstva se tudi slednjemu rado zgodi, da pobezlja, če se ga človek drži brez upoštevanja in intimnega poznanja dveh oziroma treh udeleženih …

SI SPLOH ŽELIMO ČILIH IN ZDRAVIH OTROK?
Političen esej

PREDGOVOR
Vsebina tega eseja me spremlja že dolga leta. Vseskozi sem vedel, da bi jo moral deliti z drugimi, supervizija, ki sem jo opravil nad nekim »primerom« v okviru nemškega otroškega skrbstva, pa me zdaj sili, da se dejansko lotim pisanja. Reč bi se bila lahko primerila kjer si bodi po svetu, sicer pa ni pomembno, za kaj je pri primeru šlo. Pomembno mi je, da strokovnjaki, ki bodo tole brali, povedanega ne vzamejo osebno. Vem, kako predani ste in kako vsi garate, in vem, kako zamorjeni ste pogosto zaradi tega, kako se vaše delo nazadnje sfiži.

Počutim se kot tisti fantiček v Andersenovi pravljici »Cesarjeva nova oblačila« – opozoril bom namreč na nekaj, kar je tako očitno, pa vendar povsem neznano ljudem, ki sprejemajo pomembne politične odločitve. Že več kot štirideset let delujem kot uslužbenec in svetovalec javnih ustanov znotraj zdravstvenega in socialnega varstva, skoraj prav tako dolgo pa isto polje obdelujem tudi kot socialni podjetnik. V moji oskrbi je ali je bilo na tisoče disfunkcionalnih, pa tudi dobro urejenih družin iz več držav. Delam s čustveno motenimi otroki, mladino in odraslimi, pa tudi s strokovnjaki, ki si prizadevajo biti v oporo tem ljudem. Z gotovostjo menim, da je bila večina teh srečevanj dragocena učna izkušnja za vse udeležene. Vendar pa sem spet in spet tudi priča tega, kako vsakokratna politika vladajočih po vsem svetu kar po vrsti pohablja zadevna združenja, ustanove in projekte. In še pomembnejše, pričujem lahko tudi, da to pogubno učinkuje na ljudi, ki so odvisni od njihove pomoči.

Vse to se dogaja kljub neznanskim količinam denarja, ki ga dobivajo te organizacije. Razlogi za to hiranje se mi zdijo jasni kot beli dan. In tako se počutim kot fantiček, ki je opozoril, da cesar hodi naokrog nag. Seveda tudi sam dvomim o svoji pameti, kajti politični odločevalci ter njihovi številni visokokvalificirani in dobro plačani svetovalci so po vsem videzu prepričani, da je cesar v resnici opravljen v potratno in drago oblačilo. Dovolite mi torej, da razgrnem pred vami svoja opažanja in sklepe – in tvegam vsesplošen posmeh!

V vsaki javni ustanovi je treba vzdrževati sorazmerno ravnovesje med dvema nasprotujočima si vrednostnima sistemoma – med vrednotami birokracije in vrednotami stroke. Vrednote uradnikov pridejo prav političnim in upravnim nadzornim ustanovam, strokovne vrednote pa strežejo potrebam ljudi. Nasprotne so si v tem, da si birokracija ne more privoščiti napak, stroka pa mora eksperimentirati in biti kreativna, in zatorej mora dopuščati neko mero prilagoditev in popravkov, s katerimi lahko pride do individualno progresivnih izidov. Relativno ravnovesje med tema dvema vrednotama je nadvse pomembno – žal pa ga ni več najti. Vrednote upravljavcev so se prebile povsem v ospredje, strokovne pa brez sledu izginjajo.

Takšno je torej nadvse občutljivo ravnovesje med tistim, kar je pravilno (po merilih uprave), in tistim, kar je prav (po merilih stroke). Vznemirljivo dejstvo je, da je med pravilnim in pravšnjim zazevala tako rekoč nepremostljiva vrzel. Posledično pa ljudje, ki potrebujejo pravšnjo strokovno podporo in storitev (in zanju tudi plačujejo), ne dobijo ne enega ne drugega. Deležni so le še »korektne« podpore in storitve. Dokazi za to so jasno razvidni iz vsakega javnega proračuna. Pristojne službe so vse manj v pomoč, stroški pa naraščajo eksponencialno, torej z alarmantnim tempom. To ni nobena skrivnost za medije, v katerih klienti, pacienti in njihovi sorodniki vseskozi dokumentirajo slabo kakovost javnih storitev v vseh sektorjih. V odgovor pa vedno znova slišimo, da ni prišlo do nikakršnega kršenja odločitev, procedur in protokolov.

Uradnikom sta od nekdaj temeljni zahtevi korektnost in enakost pred zakonom. V mojih trditvah torej ne bi smeli videti kritike birokracije kot takšne. Kritika je namenjena politikom v upanju, da se bodo morda zavedeli dejstva, da je sedanja paradigma javne uprave samomorilsko usmerjena. V tem ne gre iskati utemeljitve za zategovanje pasu, pa tudi ne za dodeljevanje nadaljnjih sredstev – eno in drugo bi bilo enako nesmiselno (v prenekateri družbi že tako ali tako radodarno financirajo tovrstne organizacije). Pač pa bi morali politiki poskrbeti za to, da bi bile zadeve uravnovešene. Gre za vprašanje odnosa, ne za fiskalno politiko. Osvoboditi je treba zdravstveno osebje, učitelje, terapevte, otroške skrbstvenike, sestre, socialne delavce in tako naprej. Dovolite jim, da opravljajo svoj poklic, da učijo, da imajo na skrbi, da pomagajo, da eksperimentirajo, da odkrivajo in da delajo z žrtvami zanemarjanja in zlorabljanja. Do tega mora priti prav kmalu, sicer bomo ne le v enem smislu bankrotirali …